Pogrešam tastar internet
Piše se leto dvatisoč in nekaj. Usedeš se za družinski komp, velika bela kišta, ki si jo deli celotno gospodinjstvo, in greš malo na internet. Po seriji hreščanja in piskov imaš dostop do svetovnega spleta, in vse dokler mama ne rabi telefona imaš čas za skrbno urejanje svoje myspace strani (katera viža se bo vrtela, kako sizofreno bo ozadje in kdo si zasluži biti v tvojih top pet prijateljev), shranjevanje enega komada, visenje po forumih in klepetanje z neznanimi čudaki. Slednjega absolutno ne pogrešam, čeprav mislim, da je edino, kar je od starega interneta še ostalo.
Kaj je bil tisti čar takratnega interneta, in zakaj ga zadnje čase tako pogrešam? Tako kot na novem, je tudi na starem internetu definicija časa postala brezpredmetna, ure so brzele mimo, brez da bi opazil njihovo minevanje, a uporabe starega interneta sem se veselila, medtem ko je uporaba novega prej nuja, obveznost, ne pa radostno doživetje. Na star internet sem rada šla, na novega moram iti.
Je fora podrto razmerje med ustvarjanjem in konzumacijo (ne najdem lepe slovenske besede za neskončno požiranje praznih vsebin)? Na starem internetu smo bili vsi ustvarjalci, pisali smo, s slabim htmljem šraufali še slabše strani (in se pri tem počutili kot pravi hekerji), vsaka stvar je imela svoj forum in nihče ni vedel kdo si. Spomnim se, koliko časa sem v srednji šoli preživela na RPG forumih (a to še obstaja?), in pisala, pisala, pisala. Stari internet je bil skrinja zakladov in nanj sem se podala lačna znanja, lačna novih stvari, odkrivala sem glasbo in filme in knjige ter pokradla neskočno idej, ter jih preslikala v realnost, od nerodnega šivanja, ponesrečenih receptov, prerisovanja stripov do barvanja čevljev.
Danes mi internet predstavlja samo brezno, kamor grem, ko se hočem zamotiti. Nobene kreative ni več v njem. Mrtev je, puščava prazne vsebine, kot pobledel koralni greben, iz katerega počasi izginjajo sledi živahnega življenja.
Kdaj sem nazadnje na internetu karkoli pametnega našla?
Predvsem pa se starega interneta ni jemalo tako resno. To pogrešam. Danes mora biti vsaka objava skrbno pripravljena, zrežirana, obdelana, kvazi avtentična, vse izgleda lepo in spolirano in super. Kje so zmazane fotke petkovih večerov in butasti statusi, ko ti je bilo dolgčas, pa si pač nekaj napisal, ter se spustil v debato v komentarjih. Pogrešam to neresnost interneta in pogrešam, da je postal zategnjen plac, ter da je iz njega izginila vsa igrivost in večino pristnosti. Včasih nam je bilo važno, da smo pokazali kdo smo, in kako smo posebni, danes pa je važno samo to, da si ravno dovolj isti kot vsi ostali, da dobiš dovolj srčkov in lajkov.
Internet je odrastel, iz igrivega in kaotičnega otroka ter kreativnega najstnika se je zdaj spremenil v resnega odraslega, ki ima službo, plačuje davke in nima nobenega življenja več v očeh.
Odrastel je in izgubil svoj čar. In mi z njim.
Podobni zapisi