To ni potopis popotovanja po Uzbekistanu
Vsakič, ko komu omenim, da sem bila v Uzbekistanu, je odziv enak- par sekund tišine nato pa začudenje: "V Uzbekistanu?"
Ja, v Uzbekistanu.
Od tu dalje je v vprašanjih opaziti nekaj diverzitete. Od “Zakaj?”, do “Kdaj in za koliko časa”, ter “Kje je že Uzbekistan?”, oziroma “Kje sploh je Uzbekistan?”, seveda pa ne gre izpustiti klasične nebuloze moje matere, ki na vsako moje popotovanje v daljne ali bližnje kraje, čez lužo ali samo čez državno mejo, za dan ali dva, ali mesec ali tri, zine: “In, a se je splačalo it?”, kot da ima vsaka nova izkušnja po rednem ceniku določeno ceno in kot da ob vsakem prihodu domov lahko preračunam, ali seštevek vrednosti vseh novih doživetij lahko upraviči izgubo, ki jo je utrpel moj bančni račun.
In ker sem se že namenila odgovarjati na vprašanja:
- Zakaj? Ker je kolegica predlagala da gremo, in nisem našla smotrnega razloga proti. Ona je bolj taka razgledana svetovljanka, zato se mi je zdelo, da bo že znala izvohati zanimivo destinacijo, kar Uzbekistan vsekakor je.
- Kdaj in za koliko časa? Predlani novembra, za približno en teden.
- Kje je že Uzbekistan? Okoli ostalih -stanov.
- Kje sploh je Uzbekistan? Ma poglej na zemljevid.
Tole ne bo potopis našega popotovanja po Uzbekistanu, saj je od tega minilo že predolgo časa in se niti ne spomnim več točno kje vse smo bili, prav tako pa si na potovanjih ponavadi itak ne zapomnim zgodovinskih dejstev in zanimivosti, ampak se prepustim tako imenovanemu vajbu. Potujem na vajb, kar se mogoče zdi kontradiktorno vsakemu, ki je že kdaj videl katerega od mojih do konca splaniranih itinerarjev, a jaz sem vendar hodeča kontradikcija, tako da se na koncu vse nekako poklopi. V praksi to izgleda tako, da takoj ob pričetku potovanja samodejno izklopim tisti del možgana, ki ima na čez stres, red, odrekanje alkoholu in linearne časovnice, in posledično si zato malo manj zapomnim, se imam pa vedno zelo lepo.
Zakaj in s kakšnim namenom torej jaz in moj potovalni vajb eno leto in pol po doživetju Uzbekistana danes klocava po tipkovnici? Ker je bilo v Uzbekistanu ful vajba, dovolj vajba, da me je stisnilo pri srcu, ko sem se danes med popoldanskim zabušavanjem po kosilu lotila urejanja albuma fotografij in naletela na fotko sončnega vzhoda, slikanega skozi okno spalnega vlaka. Zamegljena in brez kompozicije, rdeče nebo in prazne plastenke vode ter grda plastična vrečka na mali mizici med neudobnimi posteljami.
Poglejte si to mojstrovino:
Od vseh talentov ki jih premorem, fotografija ni eden izmed njih
Nobene umetniške vrednosti, ampak vajba se pa spomnim. Spomnim se te noči, ki smo jo prespali na neudobnih posteljah na poti iz Bukhare v Khivo. Spomnim se, kako smo se povzpeli na vlak, ki je pripeljal od bogve kje, in so bile nam dodeljene postelje že zasedene. Kot navadne špeckahle smo leteli do sprevodnika, mu mahali naše vozovnice pod nos in ihtavo kazali na zasedene pograde, od koder je bila nato izgnana gruča spečih ženic in en otrok. Še preden se je polegel moj sram in njihovo godrnanje, ko so se v majajoči četici spravile na lov za svojimi posteljami, sem se že kobacala na zgornji pograd. Žal mu moje motorične nesposobnosti niso bile kos- bil je visoko pod stropom in osvajanje njegovega vrha sem morala prepustiti dragemu, ki je za take akrobacije veliko bolj spreten. Sprijaznila sem se s spodnjim ležiščem in se tolažila, da mi itak bolj odgovarja biti bližje tlem, če bom morala hitro oddrsati do stranišča. Tekom potovanja sem se namreč nekega večera, do katerega mogoče še pridemo, zastrupila s slabo pečenim ražnjičem, ter po Uzbekistanu več dni poleg vajba prenašala tudi razdražen prebavni trakt.
Postelja je bila ozka in neudobna in zbudila sem se pred vsemi ostalimi, neprespana, s suhimi usti, suhimi očmi in pekočim želodcem. Bila sem vendar najstarejša članica uzbekistanske odprave in ravno v prelomnih letih, ko človeško telo začnejo pestiti problemi slabe spalne higiene, kot so hrup, svetloba in neudobna ležišča. Mimo so časi spanca od petih do osmih zjutraj, na kartonski škatli v nekogaršnji kleti, ki mi je dal dovolj energije za cel dan. Zdaj rabim minimalno osem ur brez prekinitev, zatemnitvene zavese, obliž za usta, ki me prisili, da diham skozi nos, sicer se sredi noči zbudim zaradi izsušene ustne sluznice, zraven pa na vsake toliko dodam še kakšno tableto počasi delujočega melatonina. Staramo se, staramo.
Kakorkoli, ko sem se takole zbudila stara in s suhimi usti na uzbekistanskem vlaku, je nastala tista famozna fotografija sončnega vzhoda, ki sem jo škljocnila tik preden sem šla na stranišče preverit, kakšno je stanje mojih notranjih organov. Ob vrnitvi v spalne sobane sem se sesedla na tanko vzmetnico železnega ležišča in se nadejala še kratkega dremeža, a me je ogovoril sosed, ki je sedel na postelji na drugi strani ozkega hodnika in v rokah mečkal zguljeno baretko. Starejši možakar okroglih potez, zabuhlih lic in gostih obrvi, nasmeha slabih zob in širokega obraza, ki je pričal o zgodbi, ki sva si jo delila- tisti o slabo prespani noči na tanki vzmetnici ležišča nočnega vlaka. Žal nisva našla skupnega jezika, zato sva se lomila on po rusko, jaz po slovensko. Drug drugemu sva se režala in s si razkazovala zobe, kot ljudje radi naredimo v nelagodnih trenutkih, vrzeli v komunikaciji pa sva krpala s kriljenjem rok. Pojasnila sem mu, da prihajamo iz Slovenije in potujemo v Khivo, kjer bomo samo en dan, on mi je razložil nekaj v zvezi s krompirjem in da je doma iz Bukhare.
Ena luštna fotka iz Buhkare
Pred nočjo na spalnem vlaku smo se nekaj dni mudili v Bukhari. Gledam fotke čudovite, dihjemajoče arhitekture, takšne, kot je danes ne delamo več, saj je danes višek stavbne umetnosti vsak bel betonski blok s črnim balkonom. Kako sovražim minimalizem. K sreči v Uzbekistan ta bogatunska nebuloza ni zašla, vsaj ne v tista mesta in ulice, ki sem jih prehodila. Gledam skupinske fotografije naše druščine, vsi obsijani s soncem in nasmejani do ušes, obujam spomine na grmado začimb in čajev na tržnici, na slikovito puščavo in njene oranžne sipine, ki pordečijo v večerni svetlobi. V tisti puščavi sem predrgetala najhladnejšo noč svojega življenja, in to v tako imenovani jurti, nekakšnem malo bolj stabilnem šotoru, izoliranem s tepihi in živalskimi kožami. Pokrila sem se s štirimi težkimi, prešitimi odejami, polnimi prahu in peska, ter molila, da me majhen gašperček, edini vir toplote, ponoči ne zastrupi z ogljikovim monoksidom. K sreči so imele stene jurte (če jim lahko tako rečemo) primitiven, a učinkovit prezračevalni sistem v obliki širokih razpok, skozi katere je nočni puščavski veter poskrbel za mrzlo, a preživeto noč.
Naš jurta-kemp
Te jurte so kot nekakšen glamping- razvajenim meščanskim pizdam dajejo iluzijo pristnosti in stika z naravo. V resnici je pa nekdo na kup sklofal par desk, pod katerimi lahko zdaj prenočiš po visoki ceni in se počutiš zelo trdoživega in posebnega, ker si boljši od ostalih razvajenih pizd, ki hodijo samo v hotele. Ti hodiš v jurte IN hotele.
A kaj sem pa jaz drugega kot navadna razvajena meščanska pizda in tega me ni sram. Zatorej- jurte so bile super! V puščavi mi je bilo všeč. Puščave so tako... Surealistične, skoraj kot bi izstopila iz življenja in se znašla v vmesnem, liminalnem prostoru. Tam lahko diham. Okrog in okrog samo mir in tišina in ponoči se vidi vse zvezde na nebu. Sončni vzhodi in zahodi so popolni, dramatični, barviti, kot da narava stran od civilizacije lahko končno zadiha in se razkaže v vsej svoji veličini. In ravno to je ta vajb, v katerem ni zgodovinskih dejstev in ki se ga ne da opisati z besedami, narisati na zemljevid ali kako drugače kvantificirati. To je ta vajb, za katerega ne morem reči, a se ponj splača iti ali ne.
Jahali smo kamele in se zvečer ob ognju pomenljivo spogledovali, ko sta se nam pridružila starejša popotnica ter njen mladi vodič, v katerega je bila gospa očitno zatrapana, kar pa ji ni preprečilo, da ga ne bi komandirala kot malega otroka. Od prijatelja sem nafehtala par čikov in gledala zvezde, s katerimi je bilo posuto nočno nebo, ter poskušala odmisliti, kako se mi flis v realnem času prepaja z vonjem dima. Bilo je tako hladno, da sta mi med gretjem kolen, rok in lic, zmrzovala hrbet in rit, zato sem se morala v enakomernih intervali obračati kot čevap na roštilju.
V tisto puščavo bi še kdaj šla. Ali pa v kakšno drugo puščavo. Katerokoli puščavo.
Zagledam sliko obeda, ki me je ugonobil. Samarkand, Uzbekistan, tridesetega oktobra. Prve nekaj dni smo jedli v skrbno izbranih, finih restavracijah, na ta nesrečni dan pa smo se odločili, da bi radi preizkusili nekaj pristnega, nekaj avtentičnega, nekaj, “kar jejo domačini”. In smo našli pristno in avtentično restavracijo polno domačinov, kjer smo jedli za smešno malo denarja, razliko v ceni pa sem naslednji dan mogla plačati jaz. Dragi mi je kasneje omenil, da je eden od ražnjičev, ki sem jih vneto zobala, izgledal sumljivo nespečen. Bil pa je hkrati tudi krepko začinjen in zato ni mogel dobro videti, jaz pa okusiti dejanskega stanja, ki me je popeljalo na čudovito dvodnevno izkušnjo tesnega stika s straniščno školjko. En dan Samarkanada sem tako preležala v vročičnem polsnu slabosti in neenakomernega brbotanja prebavnega trakta, naslednje jutro pa smo se že premikali v puščavo in spomnim se, da sem sedela v kombiju vsa kisla in bleda in molila ter rotila vsemogočne bogove, naj mi prosim naklonijo mirno črevesje na več ur dolgi poti do naslednjega stranišča.
Bogovi so me uslišali. Še danes se jim zahvaljujem.
Obed, ki me je ugonobil
Gledam slike in obujam spomine. Ne spomnim se točno, kako so izgledali naši hoteli in apartmaji, a iz slike obešenega perila na strehi se spomnim toplih sončnih žarkov na obrazu, ko smo sedeli za majajočo mizo in pili poceni pivo iz avtomata. Ne spomnim se več od kod do kam je peljal vlak, iz katerega sem slikala puščobno pokrajino, spomnim pa se ritmičnega klopotanja tirnic in notranjega miru, ki me je prišel obiskat med opazovanjem bežeče krajine. Spomnim se belega kašmirjevega šala, ki sem ga kupila za petindvajset evrov. Čez nekaj dni sem si kupila še enega, enakega, ampak zelenega. Oba veliko nosim, in oba sta pogosto predmet občudovanja in komplimentov, iz katerih se razvije klasičen pogovor v stilu (glej prvi odstavek zapisa): “Kje si ga kupila?”, “V Uzbekistanu.”, (nekaj sekund tišine), "V Uzbekistanu?"
Spomnim se modernega Tashkenta, spomnim se metroja za enajst centov, čudovitih podzemnih postaj, vsaka drugačna od druge, in spomnim se odurnega vonja marketa na mesnem oddelku, kjer mi je postalo tako slabo, da sem morala na svež zrak. Spomnim se slabe izkušnje v restavraciji, kjer smo se morali skregati s tremi ljudmi, da smo dosegli svoje. Spomnim se hotela Uzbekistan, v katerem sicer nismo spali, smo ga pa šli pogledat. Ne spomnim se, kaj smo pili, spomnim pa se, da se mi je zdelo, kot da je ta trenutek pomemben. Kot da je pomembno, da sem tu, ravno zdaj, in da ne razmišljam preveč kaj naj bi to pomenilo.
Spomnim se naše zadnje postajanke, čudovite Khive, zadnje večerje in zadnjega sončnega zahoda, ki sem ga imela čast gledati v tej državi. Pa prijetne hčerke lastnice sobe, ki smo jo najeli čez dan, da smo lahko vsaj malo zadremali, preden nas je čakala dolga pot do doma. Ob odhodu nam je gostiteljica razdelila rumena uzbekistanska jabolka in nam po fer ceni zrihtala taksi do letališča. Pozabila sem ji napisati oceno in zdaj me je malo sram. Bila je edina, ki je tekom celega potovanja res dobro govorila angleško.
Prečudovita Khiva
Spomnim se tudi steklenice vina, ki smo si jo razdelili pred prvim letom in spomnim se, kako smo na poti domov skoraj zamudili letalo. Še nikoli v življenju nisem tako tekla, sopla sem in se dušila medtem ko sem drvela po zloščenih ploščicah, adrenalin je zakril še vedno boleč želodec, jaz pa sem tekla in tekla, moje noge so postajale vedno težje, kot bi mi nekdo sproti vlival svinec v čevlje, in takrat sem resno pomislila, da bi najraje kar padla po tleh in obležala tam sredi letališča, ter ali umrla ali pa za vedno ostala v Uzbekistanu.
Kot vidite, tistega dni nisem umrla, prav tako me niso pustili v Uzbekistanu. Prišla sem domov, si do konca zrehabilitirala prebavo, se razpakirala, naspala, oprala dimljen flis, vajb zamenjala za stres in vse do današnjega dne nikoli uredila fotk.
In, ali se je splačalo? Presodite po izrazu na mojem obrazu:
Podobni zapisi