Sedem dni prisilnega pisanja
Opomba: Ta zapis je Prostopisarjenje, kar pomeni, da je bil napisan v šusu, prostoročno in brez filtrov. Razen očitnih zatipkov pred objavo ni bil urejen ali kako drugače spremenjen.
PRVI DAN
Mela sem eno idejo. In to je, da bi sedem dni nastavila štoparco na pol ure in potem sedela pred tipkovnico in se prisilila, da pišem. Ker zdej mam pa dost. Ne, res mam dost. Ne morem več. Ne morem. Tisočkrat sem se že odločila, da ne bom pisala, da je to brezveze, da nima nobenega smisla, tisočkrat sem se odločila, da te sanje vržem stran, zakopljem na vrt in zalijem z betonom, tisočkrat sem že sprejela dejstvo, da mi pač ni usojeno in da bo najlažje, če se vrnem nazaj k resnemu lajfu, ki v večini sestoji iz službe in ponavljajočih se odgovornosti, kot so čiščenje, pranje, kuhanje, zalivanje rož. Vedno je neki za spucat, kar naprej brišem prah in brišem tla in zlagam posodo v stroj in zlagam cunje v stroj in iz stroja in v omaro in nazaj v stroj. Nimam časa pisat. Nimam časa. NIMAM ČASA.
A vsakič ko se odločim, da zdaj pa dovolj teh mojih neumnih sanj in idej, mi začne odmevati v glavi: Piši, piši, piši. Ko sedim na troli, piši, piši, piši. Ko si umivam zobe, piši, piši, piši, ko se po končani službi izmučena sesedem na kavč, pišipišipišipišipiši, ko obešam cunje, ko jih zlagam, ko iz mačjega stranišča izkopavam drek, PIŠIPIŠIPIŠI, polna glava je tega PIŠIPIŠIPIŠI in meni se bo počasi zmešalo. Vedno sem verjela, da si sami krojimo svoja življenja, zadnje čase razmišljam, ali so mogoče predefinirana, in se jim lahko upiramo samo, če porabimo vso življenjsko energijo za to. Mogoče sem zato tako zmatrana, tako zjebana, mogoče se zato ne spomnim, kdaj sem se zadnjič zbudila naspana. Piši, piši, piši.
Ne morem. Ne morem. Ne morem. Nimam časa. Pa še strah me je. Ne vem točno česa, vem samo da je me strah, ker me je že celo življenje strah vseh in vsega, zaradi česar sem svoj svet nenamenoma krčila in ograjevala in skrbela, da je ostal majhen in obvladljiv. Ne vem, kaj se bo zgodilo, če začnem pisat. Bojim se, da se mi bo sesula majava ograja tega mojega skrbno ograjenega sveta.
No sej neki pa sem napisala. Samo pojma nimam koliko časa zdele pišem, ker imam peščeno uro namesto navadne. Ne da se mi več. Ampak sem si obljubila, pol ure na dan, sedem dni. Potem lahko greš nazaj v svoje mizerno nepisanje. Zdej sem izgubila nit in ne vem ne o čem sem blebetala, ne kje sem ostala. Obsedela sem brez besed v prstih in gledam mačka, ki se je uletel na tla poleg peščene ure. Opazuje jo z velikim zanimanjem. Ta maček je tako neumen, prisežem, vsega skupaj ima tri možganske celice, pa še to je ena vedno zaposlena z razmišljanjem o hrani. Je pa zelo lep in ljubek in mehek, in tako ga imam rada, da mi gre kar na jok, kadar ga gledam. Prejšnji mesec je bil v mačjem hotelu, ker sva midva imela veliko popotovanje od Brijunov do Pule pa do Londona in New Yorka. Štirje tedni, ki so minili, preden sem uspela dojeti, kaj se sploh dogaja. Na Brijunih sem po mnogih mnogih letih vozila kolo, jedla najslabše špagete v življenju in spala v retro jugoslovanskem hotelu, nad katerim sem bila jasno, navdušena. Tako navdušena, da me tudi odpadanje ometa s stropa med tuširanjem ni motilo. V Puli sva dobro jedla in še boljše pila, jaz sem se šla potapljat, kar je moj daleč najljubši hobi, cel dan bi se lahko potapljala, pa čeprav v zalivu, kjer so sami kamni, tri školjke in dva ježka. Obsedena sem postala s potapljanjem, potem pa še s plavanjem. Včasih se sprašujem, zakaj je trajalo toliko časa, preden sem končno našla šport, v katerem uživam. Ko sem bila majhna, sem bila rada v vodi. Potem sem to, kot vse ostalo opustila. Ni bilo ne časa, ne prostora, ne energije za lepe stvari. Treba je bilo ograditi moj svet in poskrbeti, da ostaja majhen in obvladljiv. Treba je bilo zajeziti strah in ga skriti in v malem, varnem in kontroliranem svetu ni bilo prostora za potapljanje.
Puli je sledil London. Ah, London. Zaljubljena sem v London, samo ne mu povedat prosim, ker mu bo samo še bolj ego zrastel. Že tako ga je včasih težko prenašat. Ampak London... Ta London je bil moj najljubši do sedaj. Tolikokrat sva se že srečala, on vedno isti, jaz vedno drugačna, in ker sem bila jaz vedno drugačna, je bila tudi najina izkušnja vedno druga. In tokrat sem se imela najboljše do sedaj, kar sploh nisem mislila, da je mogoče, ker sem se lani poleti, ko sem ga obiskala sama, imela neopisljivo dobro. Od muzejev, absinth bara, koktejlov, mjuzikla , opazovanja ljudi in novih čevljev, dobre hrane, starih prijateljev. Počutila sem se prerojeno, kot drug človek. To mi naredijo velika mesta. v njih se izgubim in pozabim, da bi me morale skrbeti vsakdanje stvari. V velikih mestih si nihče in ničesar nimaš. V velikih mestih lahko diham, ker vem, da me nihče ne opazuje. V Londonu se ograja mojega sveta zamaje in mogoče mi je zato tako všeč. Ko sva po tednu in pol stala na avtobusu do letališča in sem se mentalno poslavljala od Londona, se mi je trgalo srce. Hotela sem ostati. Nisem hotela v New York, ker kaj bom pa delala v New Yorku? V New Yorku vsi hitijo, vse je ogromno, ni toliko zelenja in nič zanimivega ni za videti, ker sem itak že vse videla prve dvakrat. Oh, kako sem se motila! Tudi New York je bil moj daleč najljubši do sedaj, od ostrig, koktejlov, muzejov in mjuzikla. Popolnoma me je prevzel, na način kot mu prve dvakrat ni uspelo. Toplo jesensko sonce me je spremljalo, ko sem hodila po pravokotnih ulicah in vpijala energijo mesta. Nisem mogla verjeti, da sem do njega imela nekakšen odpor zadnjič, ko sem bila tu. Zdel se mi je prevelik, preveč betonski, preveč... Preveč. Zdel se mi je preveč. In še vedno se mi zdi preveč, a me tega nejgovega preveč ni več strah, prav nasprotno, bil mi je v navdih, vpijala sem ljudi in beton in jesensko sonce in se počutila, kot da se spajam z mestom. New York je poseben. V London greš po ideje, v New Yorku jih uresničiš. V Londonu tavaš, v New Yorku moraš vedeti kam greš, sicer nikamor ne prideš. V Londonu sanjaš, v New Yorku sanje uresničiš.
In potem prideš nazaj v Ljubljano, ki je vsa siva od oktobra in se sprašuješ, ali se ne bi raje preselil nekam, kjer centra mesta ne prehodiš v petnajstih minutah. Vem, krizo imam, krizo identitete ali pa krizo srednjih let, nekaj od tega, ali pa oboje.
In to je to. Pol ure je mimo. Tole je bilo daljše kot sem pričakovala, ampak niti pol tako naporno, kot sem predvidevala. Maček leži na kavču poleg mene, neprilagojena rjava kepa dlake in špehca, jaz pa bom počasi začela svoj dan.
DRUGI DAN
Danes sm dejansko že pisala eno uro. Neki ful čudnega se je naredilo namreč. Šla sem na sprehod, ker sem bila slabe volje pa sm si rekla dej pejt mal ven da se malo zluftaš, itak se mi nikol ne da it ven, nikol v lajfu, sam zmeri se pa ful dobro počutim če grem ven. Še nikoli nisem obžalovala sprehoda, tko. Sam res se težko spravim, ker sem lena pa te fore. Samo zdej se trudim it vsak dan vsaj za dvajset minut ven na sprehod, fajn ti prepuca možgane. No, rekla sem da se zdej to trudim, v resnici je pa zdej kva, tretji dan? Ali celo komaj drugi? Mogoče sem šele včeri začela s tem, hahaha, tle pa govorim kot da se zadne cajte to trudim, kot da je že dva meseca. No ne. Zadnje dva dni sem bla na sprehodu in vsakič je blo kul, tko. Res je to zdej deževno vreme pa megla pa sivina sam men čist sede. Kul mi je ta jesen k rata vse ena neprepoznavna siva gmota, k je tak fajn cajt za svečke prižigat, pa dišeča olja kurit, pa da si mal notr na toplem v deko zavit, pa čajčke kuhat pa se fajn met. To prej nikoli nism. Aja čak a sm js hotla povedat to da sem danes eno zgodbo napisala? Sem že zašla. Dej bom pol to, zdej bi najprej povedala kako prej nikoli nisem znala v teh malih luksurioznostih uživat. Ful sem si redko nardila čaj, kr kao nism mela časa za nrdit en blesav čaj, svečke sm sam ob posebnih priložnostih prižigala, ker sem jih šparala, bohpomagej, okrasila tut nism nikoli nč. Pač kr nisem, nevem zakaj, ni se mi dal pa skoz sm vidla sam to kako bo pol to treba vse pospravlat čez en mesec. Zdej sem pa mal spremenila pogled na vse skup. Sej nevem a je zdej kapitalizem zmagu, ker sm vseen ful več tega nekega okraševalnega sranja kupila, al je to zarad tega ker hodim na terapijo pa se zdej učim kako sploh uživat v vsakodnevnih rečeh. In zdej si skoz kuham čaj, in neke lepe lučke mam in skoz sveče kurim pa s tem svetim lesom blagoslavljam flet in se počutm mal trapasto ampak mi je hkrati tut ful fajn. No zdej to počnem. Prej pa nism. In mi ima tut ta siva jesen nek svoj čar. Sej ko je una lepa jesen, ko sveti sonce pa so drevesa rdeča, to je tut noro lepo. Sam to js skoz smatram kot prvi del jeseni. Ki ga v Ljubljani mogoče ni, žal, ampak sem ga pa letos v New Yorku doživela. No pol pride pa ta sivi, mrzli del, k je pa tut na nek način lep. Je tak čas da malo razmisliš kakšno leto je za tabo, pa da si malo samorefleksiven pa tefore. Zdej sem ful samorefleksivna se mi zdi da včasih prov mal preveč. Edino, kar mi pa še ni uspel popravt je pa to, da mam skoz filing, kot da nimam časa. Skoz mi zmankuje časa, js pač ne vem kako folk recimo hendla otroke, k js komi redno službo shendlam zravn vseh svojih stvari, k jih rada počnem. No sej mislem d sm si odgovorila na vprašanje. Ko maš otroke pač oni postanejo ta stvar ki jo rad počneš, oziroma jo moreš. No kokrkol, to ni tema za zdej. Pač včeri, al ker dan je bil, vstanem, nrdim neke te svoje jutranje rituale, čak a sm o tem že učer mogoče pisala? Sploh se ne spovnem kaj sem pisala. Pol ure pisat je ful dolgo, to se zgubiš pa pozabiš na marsikej v tem cajtu. No kokrkol, uno zjutri neki se mal raztegnem pa dnevnik pišem pa si faco umijem pa mačka nafutram, pol sem en gobelin mal vezla, na sprehod sm šla, cune sem dala prat pa jih obesla in pol je bla kr ura tri popoldne. In sm bla čist iz sebe k pač kam mi je šel cel dan. Pol zvečer sem mela pa plavanje. Jst sm tko zdej obsedena s plavanjem, prov sama seb grem na živce. Ne vem od kje sem to plavanje prvlekla, ampak js bi kr skoz sam plavala. Letos bom mela trikrat na teden. Sam itak dostkrat ne bom šla, tko da realno bom verjetn dvakrat. Pač ne vem učeri k sm se zavalila v bazen, ker še zdej ne znam na glavo skakat, pa se odrinla in zaplavala se mi je kr smejal. Ne vem kaj je pri tem plavanju ampak res se tok tok neopisljivo dobr počutim v vodi. Sploh zdej k sm po mesecih in mesecih truda in utapljanja in matranja končn prebila tist nek zid in loh preplavam kilometer kravla v kosu, kar mi je blo še dva mesca nazaj čist nepredstavljivo. No učeri sm bla na plavanju in res je blo dobr.
Zdej pa loh mogoče se vrnem nazaj na tisto zgodbo k sm jo napisala pa kaj se je zgodil, ker mi ni čist jasn kaj se je zgodil pa k se v takih momentih sprašujem a Bog res obstaja. Oziroma neka višja sila, reč ji kokr hočeš. V glavnem, js grem ven. Na sprehod. In sem oblekla svoj rumen dežni plašč ker je neki kazal da bo dež, ni se mi pa dal marele nosit. In pol sem mislna it v gozd, kamor ponavad grem, sam je blo razmočeno, js pa v nekih prehlajenih teniskah, pa sm rekla ma nč bom šla tle po cesti, lohk grem do lekarne ker itak rabm kaplce za oči. In grem proti lekarni in si mislim, kva pa če si se še v Merkatorju ustavla pa si kupila neki za jest, tko en sendvič. Js obožujem sendviče, to je moja najljubša hrana. In si grem v Merkator po sendvič in tam zravn senvičov vidm js tatarski biftek. In sm tko faaak, tartarski biftek mi je res dobr pa res ga že dolg nism jedla, ajde bom kupila. Mal me je zabolel k sm vidla kok stane, pa še od Merkatorja je, ne nek butični al kva js vem, ampak dobr. Kupm js tist biftek pa sendvič, pa si dam sendvič v lev žep pa biftek v desnega, ker nism mela pač nobene torbice al pa vrečke s sabo. In pol grem proti lekarni in razmišljam kok je to smešn da mam js biftek v žepu. Tko taka zanimiva slika se mi je zdela. Prov vidla sem kako bi js narisala tko en siv dan pa eno žensko v rumenem plašču k ji iz žepa kuka biftek. Nevem zakaj ampak ta slika se mi je v možgane zarila, rumen dežni plašč in biftek v žepu. Pač krneki v resnic, ampak lej. Jst dostkrat dobim take asociacije k vidm neki čist vsakdanjega, in sem tko, o lej, kok zanmiv, sam pol pa pozabm po parih minutah. Sam dons pa grem pol domov, po poti pojem tist sendvič in ta biftek mi ne gre iz glave. In pol hodim po stopnicah do fleta in mam v glavi idejo z naslovom: Basni o vsakdanjih ljudeh, in prva zgodba je O ženski v rumenem dežnem plašču z biftkom v žepu. Tko mi je blo bizarno in smešno, k ne vem niti od kje je to pršlo, zdel se mi je pa itak mega trapast, pa fajn za cajt zapravit, predn se vrnem nazaj na svoja gospodinjska opravila. Ampak pol sem mela v glavi tko en zelo zelo jasen glas, ki mi je rekel: Urša, ti se morš zdej usest in to napisat, drugač bo šlo mim. In js sm bla tko: Napisat kaj točno, sej mam sam eno sliko, en prizor, eno idejo, tle ni nč za napisat. Ampak vedla sem da morm to napisat, nism pa vedla kaj, ker nism nič vedla ne kdo je ta ženska ne kaj se dogaja ne zakaj ma jeben biftek v žepu. Kako nej pol to sploh pišem o nečemer, če nič ne vem? No, nisem vedla, ampak sem se usedla in začela pisat in eno uro kasneje sem imela celo zgodbo. Js ne vem kaj se je nardilo ampak ena ura je šla kot da bi minili dve sekundi, nevem kdo je to natipkal, ker se mi zdi kot da nism bla jst. Kot da je ta zgodba tam obstajala in me izkoristla da je preko mojih prstov našla pot na plano. Vem kok se to sliš čudn, če bi men to en drug reku bi rekla da je zih počen al pa sam nima pojma o lajfu in svetu. Ampak prov tko je blo. Js sm se usedla in zgodba se je napisala. Sej jo morm še enkrat prebrat da sploh vidm kaj se je napisal, ampak blo je tko proper zgodba, tri tisoč besed. V eni uri. To se mi še ni naredil.
Mislim velikokrat, velikokrat se mi nardi d mam ta filing da se morm ZDEJ usest in ZDEJ napisat, ker bo drugač prepozn, sam se nekak zmer izmuznem. Ker se mi ne da. Tko kt se mi ne da na sprehode hodit pa vse te druge stvari k so dobre zame. Mam ta preblisk da morm to zdej nrdit in pol tega ne nrdim. No dons pa sm to nrdila. In ko sm jo končala sem jedla biftek in jokala. Zdej bo zih tko fak zakva si pa jokala. Lej, če ne štekaš, ne štekaš. A razumeš da že eno leto nisem nč napisala, ker ne morem ne morem ne morem pisat, in pol se usedem in butnem tri tisoč besed v eni uri, kot da me je hudič obsedel. Kaj ne bom jokala.
Mensezdi da ta peščena ura mal narobe čas šteje. Se mi zdi da bo tole več kot pol ure. Ampak okej, whatever. Dons bi rada še po tleh spucala, k odlašam že cel teden, pa telovadit sm mislna sam slabo kaže, pa igrce bi igrala, zdej igram spet Stronghold k mi je res dbest, pa okrasila bi rada še do konca, mam še ene par teh jesenskih okraskov. Zvečer morm pa dragega peljat ker gre v Španijo do nedelje, js bom pa mal sama kraljevala tle. Jutr mam pa spet plavanje.
Kva nej še napišem. Zmankal mi je besed, mam pa še kr neki cajta, če je te peščeni uri za verjet. V ponedeljek grem nazaj na šiht, me že mal stiska. Pač ne vem, res bi si najraj vzela pol leta frej pa sam obstajala. Ne pa da morm kar naprej na ene sestanke pa ene dokumente oddajat pa se delat kt da svet rešujemo vsakič kadar je kšna pizdarija. Sam od nekje morš denar pobirat ane. In js nism bla vzgojena da bi znala razmišljat dlje od službe, tko da mislim, da mi je kar usojeno hodit na šiht dokler se ne stegnem. Kar sicer ne vem kako bom zdržala, ker sm pri petintridesetih že kar pripravljena na upokojitev. Ne vem zdi se mi da sem že dosegla kar sem mislna v svoji karieri in da mam počas dost. Na začetku je blo namreč še zanimiv, zdej pa ni več tok. Mogoče bi mogla sam šiht zamenat sam k se mi zdi da ni problem šiht, ampak da sm jst problem. Sej tut razmišljam da bi šla delat neke butaste stvari, recimo v Hofer na blagajno al pa u kafano, če bi me kdo sploh hotu vzet brez izkušenj, verjetn ne. Pa ne mislim da so to butaste stvari, k sm rekla butaste sm mislna v resnic neki kar je čist nepovezano z mojim trenutnim šihtom. Daleč od tega da so to butasti poklici. Drugač če bi loh izbirala svoj sanjski poklic bi delala kt morski biolog v enem akvariju. Dons sm prov razmišljala, če bi lohk šla študirat zdej karkol pa da bi iskreno sledila svojim interesom, kva bi šla študirat. Najprej sm mislna neko književnost al pa literaturo sam sm se kr hit ustavla, to sam mislem da bi me mogl zanimat, pa me v resnici ful ne. Tko kt sem šla bioinfomatiko zarad tega ker se mi je zdel, da bom lahko dobila šiht. No, sej sem imela prov. No in pol sem še mal bolj razmišljala in dojela, če bi šla za svojim interesi tko resno in iskreno, bi šla študirat morsko biologijo. To mi je pa uno res dbest, uno k me res zanima. Evo. In sem prov samo sebe presenetla z odgovorom, ker nikol v lajfu bi šla stavt noben ne bi reku da me to zanima, ker ne vem če sem sploh kdaj to komu omenila. Še sebi ne. Sam to so te scene k hodiš na terapijo pa se čist preveč ukvarjaš sam s sabo, k začnejo pol te neke potlačene ideje lezt iz tebe. Evo, pa je moje pol ure mimo. Poslavlja se faljena morska biologinja, do naslednjič, do jutri!
TRETJI DAN
Dons se mi pa res ne da. Ura je že skor enajst zvečer, sem mislna že vse skup pustit, tko kt že miljon obljub sama sebi prej. Sam sem se nekak prisilila da se usedem tle na kavč in obrnem peščeno uro, pa pol ure neki tapkam po tipkovnici.
Danes je torej zadnji dan dopusta. Bedno. V ponedeljek moram nazaj na šiht. Ekstra bedno. Men čist nič ne manjka, če ne hodim na šiht, dragemu to tok ni jasno, ko včasih jamram da bi si vzela frej pa ne bi delala ene pol leta, je čist presenečen kao, ja kaj bi pa pol delala? Ga skrbi da bi samo na kavču ležala pa TV gledala. Kot da imam cajt za TV gledat. Model! Ti sploh ne veš kaj vse bi js delala! Ustvarjala, risala, pisala, delala gobeline, hodila na vse krožke, v muzeje, galerije, probavala nove stvari, pač česa js ne bi delala? Ti garantiram, da ne bi mela ene ure prostega časa pa da mi ne bi bilo nikol dolgčas. Sej zato razmišljam, da bi to res enkrat nardila, da vidim, kaj bi blo z življenjem. Kaj bi se naredill. Kam bi me odnesl. Ker do nedavnega sem pač živela za preživetje. Študij sem izbrala, ker sem vedela, da mi bo prinesel šiht, in mi ga tudi je. Nikoli nisem res razmišljala, kaj pa rada delam, vedno sem šla bolj za tem, kaj bi morala delati, oziroma kaj drugi pravijo, da rada delam. In me zanima, kaj bi se zgodilo, če bi bila pol leta doma in bi lahko živela po svoje. Po skoraj desetih letih produktnega razvoja imam počasi malo dovolj teh sestankov, ki ne grejo nikamor, šefov, ki se delajo, kot da rešujejo življenja, v resnici pa samo izpolnjujejo razpredelnice. Na začetku mi je bilo mar, tako mar, pa res sem se trudila,. potem sem pa kar naenkrat dojela, kako brezsmiselno je vse. Tam maš en kup bogatih belih tipov, ki so na visokih pozicijah in govorijo o milijonih uporabnikov za neko butasto aplikacijo, in mislijo, da spreminjajo svet. Ampak res mislijo, da spreminjajo svet. Človek! Zunaj so gore in jezera in jesensko listje in mavrice in Antarktika, ti pa tukaj na belo tablo rišeš diagrame in misliš, da si pomemben. In nekako ne najdem energije za delo. Zdi se mi, kot da sem ga prerasla, pa ne ker sem zdaj predobra da bi to počela, ampak da enostavno to ni več zame. Samo kaj, ko je dobro plačano, pa od doma lahko delam. No saj pravim, mogoče bom enkrat res dala odpoved in pol leta živela kot umetnik, ampak zaenkrat še nimam jajc za to, in bom šla v ponedeljek lepo na šiht, ob pol enajstih bom sedela na sestanku, kjer bo cela ekipa poročala na katerih projektih delajo in kako grozno pomembni so. Vsem se bo mudilo, vse bo zamujalo, jaz pa naj se pretvarjam, da sem še vedno isti človek, kot sem bila, preden sem šla na pettedenski dopust.
Saj pravim, danes se mi ne da pisat, pa nič nimam za povedat. Kaj sem počela na zadnji dan dopusta? Spala do desetih. Šla na sprehod. Si naredila dobro kosilo. Travmirala, da moram v ponedeljek v službo. Okrasila stanovanje s storži in plastičnimi rdečimi jabolki, da izgleda vsaj malo bolj jesensko. Nikoli nisem krasila stanovanja za božič pa te fore, letos pa bom! Sem se odločila, da mi je pomembno, v kakšnem okolju živim. Vedno se mi je zdelo, da je s tem toliko dela, in v resnici tudi je kar nekaj dela, ampak je to lepo delo. In ker se mi zdi lepo, če je vzdušje v stanovanju malo bolj jesensko in diši po cimetu, sem se letos prvič vsaj malo potrudila, da sem tako vzdušje tudi ustvarila. Za božič pa planiram, da bi imela smrekico. Najraje naravno. Mačku bo verjetno všeč.
Ne da se mi pisat. Danes pa res ne. Saj lahko tudi tukaj sedim in počakam, da bo pol ure mimo. Še sedemnajst minut. Vse nohte sem si spet pogrizla včeraj. Pa plavanje sem imela danes. Pa ugotovila sem, da sem stara, ker sploh ne vem, kaj je zdaj popularno, ne poznam imen novih igralcev in pevcev, ne znam uporabljati tiktoka in ne poznam niti enega slovenskega vplivneža. Ampak mi je to kar všeč in želim, da tako ostane. Že dolgo časa nazaj sem se odločila, da bom sledila samo ljudem, ki jih poznam, ali pa ki kaj ustvarjajo, počnejo kaj zanimivega, in nikakor ne bom gledala objav ljudi, katerih glavna naloga je nabiranje sledilcev, nagradne igre in igranje, da imajo popoln lajf. Pozitiven efekt je bil občuten takoj. Če ne gledaš riti v pajkicah in videov, kjer tekmujejo kdo ima večjo bajto, se ne počutiš slabo, ker tvoja rit ne izgleda tako čvrsta, tvoja bajta pa ni tako velika. Priporočam, res priporočam! Edino malo se počutiš glupo, ko je kdo ves ogorčen, kako da ne poznaš -vstavi ime influenserja-. Ena mislim da je Patricija, pa da modrce za telovadbo prodaja. Ko so mi želeli o njej objasniti več, sem jih prekinila. Manj vem, boljše se imam. Raje mi povej kdo piše smešne zgodbe, kdo riše lepe ilustracije, kdo lepo igra klavir in ustvarja svojo glasbo. To mi raje povej, ne pa kdo je svoje otroke peljal na igrišča, da jih je lahko posnel, kako se guncajo, ter nemudoma objavil na instagram, zraven pa dodal še kodo za popust za čaj za hujšanje. Ne pač res smo glupi, kolektivno smo glupi, vsi po vrsti, vsak posebej. Včasih gledam ta svet in si mislim, da mogoče bi bilo pa najbolje da pustimo globalnemu segrtevanju, da nas uniči. A mi je mogoče vseeno za globalno segrevanje? Mogoče. Čisto malo. Pa ne zato, ker ne mislim, da je slabo, ampak zato, ker včasih mislim, da bi bilo najboljše, če človeštvo pač izumre. Bomo začeli znova. Narava bo v redu, za naravo me ne skrbi. Narava bo našla pot. In seveda, jasno, povsem drugače bi razmišljala, če bi imela otroke, ampak mogoče je pa to tudi eden od razlogov, zakaj jih nimam. Saj ne vem, ne mislim, da je življenje grdo ali slabo, v resnici se vsako leto bolj učim, kako je lahko tudi lepo, in vsako leto tudi v resnici postaja lepše, ampak kakšno oceno bi v resnici dala življenju, bi ga priporočala ostalim? Ne, verjetno ne. V redu je, ampak ni pa zdaj za dol past. Lajf kot lajf. Nikoli ne grem skozi dan in si rečem fak, to je pa tako izjemno dobro, to pa morem narest še enega človeka, ker je nefer, da se ta človek, ki še ne obstaja, ne more imeti tako noro dobro, ker pač še ne obstaja. Tudi otroštvo recimo, svojega se sicer komajda spomnim, a vse kar se spomnim je skrb, strah in osamljenost. Otrošvu bi dala oceno 2 od 10. Najstništvu mogoče malo več, recimo 3 od 10. Potem študentarija isto 3 od 10. Prva služba in prvi denar, ajde, smo na 5 od 10. Trenutno bi pa rekla da sem na 7 od 10. Oziroma med 6 in 7. Tako da ja, ni slabo, ni pa zdaj tako dobro, da bi tekla od duše do duše, ki še niso utelešene, jih stresala za metaforična ramena in vpila: Stari moj, lajf je dbest, to moraš probat! Tako da jaz iskreno upam, da reinkarnacija ne obstaja. Ker če bom mogla še enkrat čez to sranje, o moj bog. Kdaj se konča? Na kurac mi gre, kar vsak dan si moraš umivat zobe, do konca lajfa. Pa vsak dan se je treba odločit, kaj boš jedel, pa vsak dan se moraš umit, pa dobro je, če telovadiš, pa vsak dan moraš nekaj v stanovanju spucat. Rutinsko ponavljajoči dogodki, včasih se mi zdi kot da živim en dan tisočkrat. In zdaj naj pa naredim še enega človeka, da si bo moral vsak dan umivati zobe in zlagati posodo v pomivalca?
Še tri minute imam. No, saj nekaj sem se pa izkašljala. Ker na začetku res nisem vedela, kaj naj sploh napišem. Naročila sem si mehansko tipkovnico, tisto lepo, rdečo, je že na poti. Pa nov planer za naslednje leto. Pa petletni dnevnik! Povsem sem se že navadila nazaj na Ljubljano, kot da ne bi bila cel mesec zdoma, kot da nisem preživela treh čudovitih tednov v dveh velemestih. Ker če pa kaj, sem pa prilagodljiva. Pa hitro se navadim. Pa malo sem zmatrana. Samo ne grem še spat. Danes je zadnji dan dopusta. Naredila si bom še zadnji dopustniški gin tonik in malo igrala igrice. Maček je že dobil večerjo, malo me skrbi, da je preveč navezan name, ker mi sledi na vsakem koraku in če me nekaj ur ni doma, je že cel objokan ko pridem nazaj. Ponavadi se mu oči vnamejo, če ga pustiva kakšen dan sama. Potem pa začne scati na kavč. A o tem pa kdaj drugič.
ČETRTI DAN
A veš kaj mi ni jasn? Men se ful ne da pisat. Pač res se mi ne da. Muka mi je. Ne ljubi se mi, ne da se mi, težko je, raje bi gledala TV. In zato sem se že miljonkrat odločila, da jaz ne bom pisala, ker je bedno in brezveze. A potem mi zmeraj en glas v glavi najeda, naj pišem. In me prepričuje, da jaz želim pisati. In mi teži, naj pišem pišem, pišem. Pa rečem okej, okej, evo bom nekaj napisala, se usedem za mizo, se pripravim na pisanje, in takrat spet, vskič znova ugotovim, da ne maram pisati. No, to mi gre na živce. Ma ne naživce, na kurac mi gre, tko konkretno. Ni fer. No to sem danes razmišljala, ko sem šla na sprehod. Najprej sem mislila samo steklo nest v zabojnik, tja čez cesto, potem sem se pa tako izgubila v mislih, da sem zatavala v povsem drugo smer. Kjer je sicer tudi en zabojnik, ampak veliko dlje kot tisti, kamor sem imela namen it. Na mojo nesrečo je bil ta bolj oddaljeni zabojnik nabito poln, zato sem morala nazaj do tistega, najbližjega zabojnika. Tam z veliko hrupa zmečem vse steklenice in kozarce od kumaric v zabojnik in si rečem, da bom naredila še en mali krog okoli blokov, nakar naletim na špetir starejše in mlajše gospe. Prva slednji očita, da je parkirala na intervencijski poti, druga se zgovarja, da vsi parkirajo na intervencijski poti. Meni je bilo neprijetno, ker je bila med njima ena čudovita mačka in sem jo hotela it pobožat, pa bi se mi je zdelo nevljudno vmešavati v prepir. K sreči se je kmalu zaključil, in lahko sem izvedla svoj poskus podkupovanja prostoživeče trikolorke ki se je brž skrila pod nepravilno parkiran avto.
"Ta se vam ne bo pustila," mi je razložila starejša gospa, ki se je nemalo prej jezila nad nepravilnim parkiranjem. Potem mi je povedala, da hrani nekaj prostoživečih muc in da so se sosedi nad tem pritoževali. Pa da ljudje ne pobirajo pasjih drekov za sabo, da odlagajo kosovne odpadke takrat ko ni kosovnega odvoza in kako jo to vse skupaj jezi. Razumem, tudi mene bi jezilo. Ko sva se razšli, sem razmišljala, da bi šla kar domov, a v resnici sem si želela do gozda. Pa sem si rekla, okej grem do gozda, pa potem nazaj domov. In pridem do gozda, in sem si rekla, pa dobro, zdaj si že pri gozdu, pojdi malo v gozd. Potem sem pa kar hodila in hodila, dokler nisem prišla do standardnega obračališča- ograde za živali v Sračji dolini. Potem sem pa šla domov. Ja vem, grozno zanimiv opis mojega dopoldanskega sprehoda. Če pa ne vem kaj naj napišem. Pol ure je v resnici ogromno časa za pisanje, morala bi si zastaviti manj, recimo deset v minut. Že v desetih minutah kar nekaj napišeš! Ampak glej, teh sedem dni bom zborbala. Sem že na več kot polovici.
Ravno zadnjič sva na terapiji razčlenjevale, kako težko, praktično nemogoče mi je prelomiti obljubo, ki sem jo dala nekomu drugemu, ne pa obljube, ki sem jo dala sebi. Miljon stvari si obljubim, ki se jih potem ne držim. Miljon projektov sem začela, si obljubila, da bom dokončala, in po nekaj dneh opustila vse skupaj ter pozabila, da so kadarkoli obstajali. Obljubila sem si, da bom vsak dan šla vsaj na kratek sprehod, da grem malo iz hiše, ter se tega nisem držala. Obljubila sem si, tisočkrat, da si bom pripravljala zdrave, polnovredne obroke, in ne bom živela samo na siru, toastu in čokoladi, dva, tri dni sem se še trudila, potem pa šla nazaj na svojo dieto triletnega otroka. Če pa nekomu drugemu nekaj obljubim, potem me pa lahko samo višja sila ustavi. Kot takrat, ko sem bila zmenjena za privat uro plavanja, in sem en dan prej driskala in bruhala. Na koncu sem ji komaj odpovedala, pa še to samo zaradi tega, ker me je bilo strah, da bom kozlala v bazen, ne zato, ker sem se jaz počutila kot plesniva vileda. Ker jaz sem vendar odgovorna. ODGOVORNA. A slišiš to? Jaz sem O-D-G-O-V-O-R-N-A, in če se ne držim dogovorov, kdo pa sploh sem potem? Razen do sebe ne rabim bit odgovorna. Sebe lahko pozabim. No, to. Kaj lahko še kaj povem? Ta vikend bi rada dokončala tisti miniaturni gobelin čebelice, ki sem ga kupila v New Yorku, naredila bom en predal ledu (ne da se mi razlagat tega), v banjo bi šla, da sprobam novo penečo kopel, igrala bi igrice, pico si bom spekla, pa včeraj me je nekaj zafleširalo, da bi nekaj narisala. Bomo videli. Aja, pa malo bi brala. Jaz ful malo berem. Eni ljudje res veliko berejo in dolgo časa sem se počutila malo krivo, oziroma sem se silila k branju, da bi ja čimveč prebrala. Zdaj sem pa obupala. Saj še vedno berem, ampak zelo malo. Ne spomnim se, kaj je bila zadnja knjiga, ki sem jo prebrala. Mogoče Nizozemska hiša? Ta mi je bila ful dobra! Žalostna sicer, malo sem podoživela otroške travme pri liku mame, ampak res, res dobra. No, take ljudi občudujem, ljudi ki pišejo take knjige! Kako prideš na tako idejo? Kako nekaj tako vsakdanjega, tako brezveznega v resnici, napleteš na stotine strani besed in materiala in vse skupaj povežeš v koherentno zgodbo. To jaz nikoli ne bi mogla. Ni šans. Meni so že kratke zgodbice problem, ker dobim naslednjo idejo še preden napišem prve tri strani. Pa jaz moram imeti vedno nekaj butastega v svojih zgodbcah, ne znam sploh pisati o normalnih, resnih stvareh. O resničnih ljudeh. Ne znam. Zato pa tako občudujem ljudi, ki to znajo. Recimo Težka voda od Pie Prezelj, genialno! Iz stola sem padala vsakič, ko sem jo vzela v roke, ter prežvečila par strani, povsem osupla in očarana. Kako ji to uspe? Kako? KAKO?
Ja fak no a še zmeri ni pol ure mimo? Če sem pa na telefonu je pa pol ure takoj. Če pa tle sedim pa pišem, se pa cel cikel lune obrne, preden preteče pol ure. Še sedem minut imam. Groza. Ja. Saj vem da je malo raztruskano in v razsulu tole moje pisanje, ampak tak je bil moj namen. Moj namen in plan in obljuba sama sebi je bila, da se usedem in pol ure pišem karkoli mi pač pade na pamet. Saj vmes včasih malo neham in samo strmim predse, ampak boljše je pisati bedarije, kot ne pisati. Zato. Sem imela idejo, da bi to tudi na splet objavila. Za foro. Da folk vidi, kako sem brezvezna in kako v resnici ne znam pisat. Zadnjič sem objavila recenzije nekih butastih deodorantov, sončnih krem in fena za lase. Enkrat sem se usedla in sem se malo zajebavala in pisala te recenzije in se mi zdi da so kar luštno izpadle. Malo manj resno se moram jemat, in sebe in lajf in tole vse skupi. V bistvu je tak paradoks, ker se hkrati jemljem preveč resno in premalo resno. preveč resno zato, ker samo sebe napsihiram in zablokiram, ker mislim, da bi moralo biti vse popolno in vse slediti nekim točno določenim pravilom, potem pa samo sebe zablokiram, ker tem nemogočim pravilom ne morem slediti. Namesto da bi dojela, da je fora samo to, da ustvarjaš, mečeš stvari ven iz sebe in svojih možganov, da je lepota v procesu, kot recimo tukaj zdaj ko tole nakladam, jaz se imam v resnici ful fajn. No, po drugi strani, se pa ne jemljem resno, ker si ne vzamem časa, za pisanje, izražanje ustvarjalnosti, ker mislim, da je to drugotnega pomena, da je bolj pomembno da spucam kopalnico in naredim led, kot pa da nekaj napišem. Ker ne prioritiziram ustvarjanja. O poglej poglej, pol ure je mimo. Ajde do jutri!
PETI DAN
Evo me, evo me, na nedeljski večer. Danes je bil pa prov tist kičast lep jesenski dan. Ko sije sonce, pa v zraku je ful vlage, drevesa so rdeča, rumena in oranžna in v zraku je prijeten, rahel vonj po gnilobi in umirajočem poletju. Res čudovit, čudovit dan. Včasih kar pozabim, da je tudi Ljubljana sposobna takih jesenskih dni, ker praviloma vse kar dobimo je megla in dež. Sem šla na sprehod. Odkar sem prišla domov iz Londona in New Yorka, kjer sem koračila po dvajset tisočkrat na dan, so me doma kar srbele noge, tako da sem bila vsak dan na vsaj polurnem sprehodu. Ponavadi sem se namenila naredit najkrajši krog po gozdu, pa so me noge veno same ponesle še nekam naprej, po neznanih poteh. Res mi sede hodit zadnje čase. Danes sem tako rekla da grem na eno hitro turo, ker takega lepega dne vendar ne morem presedeti med štirimi stenami, pa sem potem kar hodila in hodila. Je bila pa gužva v gozdu, itak, lepa sončna nedelja, vsi v gozd po gobe! Z mano vred, samo da jaz nisem šla po gobe, ampak samo gužvo delat. Ne poznam gob. Oziroma vsaj teh ne, ki jih vidim po poti. Vem kakšne so marele, lisičke in jurčki, tu se pa moje znanje konča. Pa a ni baje še ena fejst strupena goba zelo jurčku podobna, tako da raje ne bi tvegala. Rer nisem otrok narave. Na to se spomnim tudi vsakič ko po vseh štirih previdno lezem navzdol po strmem, drsečem klancu, medtem ko ljudje z normalno razvito motoriko tečejo mimo mene.
Ta teden bo pester. Vsak dan imam nekaj popoldne. Kar nekako ne morem uiti življenju, včasih si zares zaželim, da bi se malo upočasnilo, da bi lahko smrdela doma in ne bi imela nič za počet. Ampak če niso cunje za oprat, če ni mačji skret za spucat in niso rože za zalit, imam pa zobarja, kosilo s prijatelji ali pa koncert. Kar naprej je nekaj. Nič čudnega, da se mi zdi, kot da čas beži mimo mene. Zadnje čase pa sploh. Dvakrat se bom še obrnila okoli, pa jih bom imela petdeset, vsaj tako se počutim. Včasih še komaj diham, toliko se mi dogaja, in sploh ne vem kako sem se znašla sredi tega velikega kaosa, vem samo, da nimam časa, nimam časa, NIMAM ČASA. Nimam časa. Sanjarim, kako dobro bi bilo, če bi imela na banki milijone, da ne bi rabila v ves ta kaos še šihta tlačit. Saj nimam časa za šiht. Pa ne bom spet o šihtu, ker samo slabe volje ratam. Že vidim kako bo jutri. Cela pizdarija. V resnici pa nič pomembnega. Spet se bomo delali, da rešujemo svet in počnemo silno pomembne stvari, za katere v resnici vsem dol visi. Pomembno je samo da se smehljaš, kimaš in se strinjaš z vsem, kar predlaga nadrejeni. Tako te pustijo pri miru. V preteklosti sem naredila kapitalno napako, da sem se želela potruditi. Da sem dejansko želela nekaj izboljšati. Rezultat je bil managerska pozicija na vrhu kupa vseh ostalih obveznosti, 4% večja plača (pičkin dim) in mnogo več kot 4% večja odgovornost in stres. Potem pa tam obtičiš, ker da se nakoplješ na še višje pozicije, moraš imeti pa direkt linijo do direktorjev. K sreči sem se vsaj tega menedžerskega dela otresla. Nevem kdo pri zdravi pameti bi si želel biti menedžer. Vodja ekipe. Res, kdo in zakaj? Razen zato, ker se lepo sliši, ker še vedno živimo v družbi, kjer samo da rečeš da si menedžer, se folk že obnaša, kot da veš kaj delaš in kot da si verjetno silno pomembna oseba. V resnici pa tam vsak teden poslušaš jamranje folka, ki bi radi novo tipkovnico in ki se jim zdi, da niso cenjeni, ker se jim že tri mesece ni plača zvišala. V glavnem. Ne bom o šihtu in mojih tisočih zamerah, ki pač pridejo zraven, če počneš eno in isto stvar skoraj deset let. Zdaj sem se k sreči otresla tega menedžmenta in lahko malo razmislim, v katero smer bi rada šla. A ne bom o tam danes, danes je nedelja. Nisem plačana, da bi v nedeljo razmišljala o šihtu. V nedeljo nisem plačana, zato lahko ramišljam o lepih stvareh, kot je moja mačka, kot so dišeče svečke in lepi jesenski dnevi. Ko smo že pri mačkih, do dnevne sobe ga slišim, kako na glas smrči v kuhinji. Danes se je posral pred mačji WC, mislim da po pomoti. Kakšna budala, res. Gre v mačji wc, in potem mu rit visi ven čez vhod in se poserje na predpražnik. Genialno. Ta maček in njegove straniščne navade so neverjetne. Ko sva ga dobila, sva mu kupila avtomatski skret. Raje ne povem, koliko sva se skeširala. Ampak wc je bil tak, da se je, ko je mačka opravila svoje, nekako obrnil naokoli in presejal iztrebke, ter jih spustil v nekakšen koš, ki si ga potem izpraznil enkrat na teden. Oziroma v navodilih je pisalo, da je en koš dovolj velik za štirinajst dni sranja enega normalnega mačka, ampak jaz sem ga morala prazniti vsak teden. No, potem ga je pa kar naenkrat nehal uporabljati in začel hodit scat na kavč. Takrat sem izgubljala živce, na koncu sva si pač redno izposojala globinski sesalec, ter kupila plastični prt v Jysku, da sva zaščitila kavč. Potem sem po priporočilih veterinarja kupila še en wc, navaden, ker dveh avtomatskih pa ne bom imela, saj ne serjem zlata, maček pa tudi ne, no in maček je seveda začel lepo uporabljati navadnega. Mogoče rad gleda, kako ga trikrat na dan čistim. Nevem. Mačke imajo svoje fore. Saj ga imam grozno rada in zelo je ljubek, ampak takrat pa priznam, da sem bila na meji, da ga zabrišem čez balkon, pa naj na vrtu serje in ščije kjerkoli mu paše. Danes je bil ful smešen, ker sem zračila stanovanje, in potem se je počasi in previdno plazil po terasi, cel zaprepaden od novih vonjav in neznanega teritorija. Drugače ga ne spuščam na teraso, me je strah, da bi se zavalil čez ograjo. Po pomoti jasno, ne namenoma. Tako da je na terasi mogoče enkrat na mesec, pa še takrat samo za par minut in pod stalnim nadzorom.
Utrujena sem in nimam kaj pisati. Jutri imam zjutraj plavanje, zato bi bilo smotrno danes malo prej spat.
Prej sem zložila vse taprvere. A imajo ostali tudi toliko taprverov? In vedno mi padejo na glavo, ko probam enega ven dobit. Ko sem jih zlagala so mi vsi popadali ven večkrat, tako sem bila jezna, ampak taprveri ne razumejo, da si jezen. Najraje bi jih polovico zmetala stran, ker nimam več prostora. Pa od kje sploh imam toliko taprverov. Samo za dva se spomnim, da sem jih kupila. Vsi ostali pa so se pač manifestirali v stanovanju. Zakaj ne morem še česa bolj dragocenega manifestirati, recimo zlatih palic in milijona evrov, namesto trapastih plastičnih posodic.
Zdaj sem pa kar naenkrat ratala žalostna. Zakaj kar naenkrat ratam žalostna? Nikoli ne ratam kar naenkrat vesela. Za veselje se moram potruditi, žalost pa kar pride. Zakaj sem žalostna? Ker je nedelja zvečer in ker je jutri spet ponedeljek in ali bom kdaj imela življenje, kjer mi bo vseeno, kateri dan v tednu je, ker mi bodo vsi dnevi v tednu všeč? Kako folk zdrži na šihtu do sedemdesetega. A nekje vmes pač psihično umreš, in samo še tvoje telo robotsko živi naprej in izpolnjuje vse odrasle dolžnosti? A so vam vaši šihti dejansko všeč ali kaj? Kaj če bi si samo jaz dobila šiht, ki bi mi bil všeč? Pomoje bi mi bilo lažje živet. Mogoče.
ŠESTI DAN
Kam jaz sploh spadam. Zdi se mi, da prav nikamor in da je to tudi vzrok moje večne izgubljenosti in trpljenja, v narekovajih, ker v resnici ne trpim zares, samo v svoji glavi.
Bila sem na neki waldorfski proslavi. No, ne na neki, ampak na slovesni proslavi ob 25 letnici gimazije. Ja, na Waldorfsko sem hodila, to je tam, kjer košare pletejo in štrikajo in z barvicami krasijo zvezke. Ko sem poslušala besede bivših dijakov in svečane govore ministrov, učiteljev in direktorjev, so se mi solzile oči, hkrati ma mi je v grlu rasla velika, težko žvečljiva kepa tesnobe, kepa, ki sem jo celo svoje odraščanje nosila s sabo, ter jo šele kakšne dve leti nazaj uspela iztrgati iz grla. Ne za vedno. še vedno pride vsake toliko, da me zaduši in da me spomni, da bom rabila še kar nekaj let terapije po 70 evrov na uro, preden se ne bom sesula v vsakdanjih situacijah, ki me spominjajo na preteklost.
Govorili so, kako se spominjajo lepih stvari, kako so držali med sabo, kako so si ustvarili skupnost, kako so našli svoj poklic, svoj pogum, kako jim še šola vlila zapanja vase in v kakšnem lepem spominu so jim ostale vse ekskurzije. Ekskurzije, aja saj res, ekskurzije! Tega se celo spomnim. Bore malo stvari se spomnim, večina mojega življenja je megla, z posameznimi naključnimi odseki. Iz srednje šole se najbolj spomnim, da sem kadila kot dimnik, da sem enkrat šla iz internata do železniške sošolki zvit joint, ker ona ni znala zvijat, bežno se spomnim Metelkove, predvsem pa se se spomnim da smo kar naprej pili in kadili.
Celo življenje sem hotela samo, da bi me nekdo videl, razumel, sprejel, in ko tega ne dobiš v družini, ko tega ne dobiš v vasi, ko tega ne dobiš v šoli, ko te vidijo samo čez prizmo tvoje ponesrečene frizure in daru za pisanje in matematiko, potem zbežiš v mesto, češ v mestu bom pa že našel svojo čredo, svojo klapo, svojo skupino. Na koncu te prežveči in izpljune še mesto. Potem pa se sprašujemo, zakaj ljudje zapadejo v slabo družbo. Ker je slaba družba edina, ki sprejema nove člane brez sprejemnega izpita. Že res, da te ne vidijo, že res da te ne raumejo, ampak sprejmejo te pa. In v težkih trenutkih je to dovolj, je to več, kot si kadarkoli prej imel.
Po prvi pavzi sem šla domov. Govorim spet o slavnostni proslavi. Videla sem, da ne spadam tja. Kam sploh spadam? Doma doma se vedno počutim kot tujec, v trenutnem stanovanju se mi zdi kot da sem samo začasno, Ljubljane v resnici sploh ne poznam, ni čudnega da sanjarim o Londonu, o New Yorku, spet bi namreč rada pobegnila nekam, kjer se lahko še bolj izgubim. Veliko ljudi, ki so se preselili v mesta, pravi da so se v njih našli ravno zaradi tega, ker so se v njih lahko izgubili. Kako poetično. Ampak prav danes, ko sem se morala do cilja zapeljati z dvema trolama, kar je pomenilo prestop in skoraj dvajset minut čakanja, sem razmišljala, kakšno selo smo pravzaprav. Ljubljana, moj zaselek. Pivo pa šest evrov in pica petnajst. V New Yorku sem za dvanajst dolarjev dobila pivo in šest ostrig! V najdražjem mestu na svetu! Tu mi pa zaračuna najprej postrežnino vode, čeprav sem spila za sedemdeset evrov koktejlov (kar so v resnici štirje koktejli), potem ima pa še jajca, da mi pod nos porine pos terminal, kjer imaš na izbiro 15, 20 in 25 postov napitnine. Nekaj časa mi je še bilo bed in sem pohlevno dajala napitnino za najbolj neosebno postrežbo na svetu, zdaj pa ne jebem več sistema, tudi če moram trinajstkrat preklikati, preden pridem do opcije brez napitnine. Zdaj bi še vsak 15% ekstra samo zato, da te ogovori v angleščini, ti pokaže QR kodo, ko ga prosiš za meni in te niti v oči ne pogleda med naročanjem, ker besno tipka na tisti aparat za pasom. Saj ne mislim, da bi mi morali zdaj kuševati rit, ko pridem u kafano, ampak za napitino, če ne govorimo o zaokroženju do najbližjega evra, bi pa rada vsaj en dober dan in malo več pozornosti, ne pa da rabim kelnarja lovit po celem lokalu in brat meni na telefonu.
Kako sem zdaj na to temo prišla, ne vem. Ampak, da se malo pohvalim, danes skoraj že nisem pisala, ampak sem potem rekla da bom. Tega v resnici sploh ne bi rabila napisat, ker ničesar ne spremeni. Ampak zdaj sem že napisala. Okej, potem pa nehaj pisati o tem, ker ni zanimivo. Zakaj še vedno pišeš o tem. Okej. Ne bom več. Danes sem šla zjutraj na plavanje in moj bogi maček s psihičnimi težavami je bil v taki stiski, da se mu je vnelo levo oko. To se rado zgodi, kadar je pod stresom. Najbolje, da še njega začnem vozit na terapijo. Groza. Nikoli se ne spomnim, da bi bil kakšen maček pod stresom, pa smo jih doma imeli kar nekaj. S tem mojih je pa vedno nekaj narobe. Malo je neprilagojen, ni preveč brihten pa kar naprej ima neke psihične težave. Kaj češ s takim mačkom. Rešuje ga, da je zelo lep. Zelo zelo lep. Najlepši maček, kar sem ga kadarkoli videla.
Aja, danes sem šla spet na šiht. Po petih tednih dopusta, neplačanega (vedno omenim, da je bil neplačan, ker si nočem nakopati fovšarije, smo vendarle v Sloveniji). Nadejala sem se mirnega dne, da bom malo šla skozi maile, pogledala kakšen posnetek pomembnih sestankov, kjer taglavni direktorji berejo iz vnaprej pripravljenih slajdov monotone motivacijske govore. Nakar po pol ure miru že dobim prvo bombo v ekipni chat, pa potem takoj tri sestanke, kjer vsi skačejo in si pulijo lase in mi vržejo en kup dela, ki mora biti opravljeno do srede. Zdelo se mi je, kot da sploh nisem bila vmes na dopustu pet tednov. Kot da sem delala v petek in je bil danes samo še en ponedeljek. Danes sem vsaj štirikrat pomislila, da bi kar takoj dala odpoved. Dobim pa nov računalnik. Nisem mogla izbirati ne barve ne tipkovnice (črna in ameriška, hvala), tako da bomo videli, kaj mi pošljejo Nemci. Samo da ne bo nemška tipkovnica, ker bom šla z avtom v Berlin in jo nekomu razbila na glavi. To mi gre na živce pri nas, ker imamo toliko birokracije, kot da smo podjetje z deset tisoč zaposlenimi. Hočeš nove slušalke? Oh, tukaj imaš najprej en kup dokumentacije, ki jo moraš predelati ter ugotoviti, če si upravičen do novih slušalk, ter katere nove slušalke si lahko izbereš. Tu imaš dodatno dokumentacijo o tem, kako do novih slušalk glede na to, iz katere države si. Potem moraš o novih slušalkah govoriti s svojim menedžerjem. Zatem sledi odprtje zahtevka v našem internem sistemu. Če zahtevka ne odpreš pravilno, se bo samodejno zaprl, ti pa ne boš obveščen in boš dva tedna čakal na odgovor, preden boš dojel, da te noben ne jebe. Odpreš zahtevek ponovno, po treh dneh, ti nekdo odgovori, zahteva še enkrat blagoslov tvojega šefa. Greš do šefa in ga prosiš, če lahko odobri ta zahtevek za te jebene slušalke. Šef oddobri zahtevek, potem pa jim ni všeč račun, ki si ga predložil. Popizdiš in poveš, da si se držal navodil v članku X na internem blogu. Aha, joj, veš, to je zastarel članek, zdaj se je treba držati pravil iz članka Y. Na koncu pošlješ vse v kurac in si pač sam kupiš nove slušalke.
Potem se pa pogovarjaš s sodelavcem iz Amerike, ki nonšalantno pripomni: "Ah, v Ameriki imamo vsi kreditno kartico. Karkoli rabim, pa je manj kot 100 dolarjev, samo s kartico plačam, pa je. Če je več kot 100 dolarjev, rabim oddobritev od šefa."
Da popizdiš, res. Jaz moram pa tu plesati bojne plese, darovati svojo ledvico, pripraviti prezentacijo z diapozitivi in dobiti dva blagoslova od iste osebe v različnih terminih, da na koncu še vedno moram dati iz svojega žepa za te glupe slušalke. Saj bi si tudi računalnik kupila sama, samo fora je, da oni zahtevajo da imaš gor vse sorte programov, s katerimi spremljajo vsak tvoj gib in klik in tega pa ne bom dajala na privat lastnino. Tako da sem za računalnik šla čez bolečo proceduro naročanja, mislila sem, da smo že končali, to je bilo preden sem šla na pettedenski dopust, zadnji komentar, ki sem ga pustila ITjevcu je bil, naj prosim 14.ga oktobra da računalnik na pošto in ko danes pridem na šiht vidim, da mi je 14. oktobra pustil komentar: Živjo Urša, danes je 14. oktober, povej mi, če hočeš, da damo računalnik na pošto.
Ker je bilo to potem, ko sem dobila bombo od sodelavca, nisem imela več energije, da bi se z glavo udarila ob mizo. Samo odgovorila sem mu: Ja prosim, daj računalnik na pošto.
Zdaj je baje na poti.
Bomo videli.
To je to. Jutri je zadnji dan. Droga Portorož. (Od kje mi ta asociacija zdaj?)
SEDMI DAN
…ko je bog ustvaril rock. Evo me, na zadnji, jubilejni sedmi dan dnevnega polurnega pisanja. Nisem mislila, da mi bo ratalo. Vmes sem štirikrat skoraj nehala. Štirikrat!! Od sedemkrat! Sam tolk da postavim v perspektivo, kok se meni da pisat. Danes mi je šiht izpil še zadnje atome mentalne energije, ker sem do devetih zvečer urejala stvari za Zelo Pomemben Projekt, ki se mora začeti jutri, brez pardona in brez izgovorov, samo da noben ne ve kaj sploh delamo in kako. Moram se nehat toliko sekirat in se obnašat, kot da je firma moja. Saj če pa cel produkt propade, naj pa propade. Ni moj in ni moja odgovornost. Ker potem pridejo ene čudne odločitve od tistih nekje tam zgoraj, odločitve, s katerimi se zelo odločno ne strinjam in znam našteti cel kup razlogov, zakaj mislim, da so odločitve čudne in nepravilne, pa sem preglasovana z nekom ki stoji dve stopnici višje na lojtri pomembnosti od mene, in potem pač odneham. Moram se naučiti, da se ne sekiram zaradi takih stvari. Ne prav res, ne vem zakaj se včasih počutim, kot da je cel svet moja odgovornost. Kot da sem odgovorna za slabo voljo celega stvarstva, za slabo počutje fotra in razdraženost voznika trole. In ne samo, da sem odgovorna, ampak celo- kriva. Groza. Še bolj grozno pa je, da sem se tako počutila celo življenje, samo zavedala se tega nisem. Potem pa nič čudno, da sem imela obdobja hude depresije, mislim, kako ne boš depresiven, če pozavestno misliš, da is kriv za vse slabo na tem svetu. Resno no. Danes sem govorila z mami in mislim, da sem doživela veliko razsvetljenje. Nikoli mi ni bilo jasno, zakaj me vedno tako prosita, naj ju vendar kaj pokličem. Pokliči kaj, pokliči kaj, pokliči kaj. Potem pa pokličem in se sploh ne znamo pogovarjati, jaz govorim svoje in poskušam nekako poudariti stvari, ki mi trenutno nekaj pomenijo, na drugi strani pa poslušam obnove njihovih vsakdanov. Jaz poskušam povedati, kako je bilo v New Yorku, med prvim stavkom sem obveščena, da se je mačka na zimo spet zredila. A danes sem razrešila to uganko, ki me je pestila toliko let. V resnici ne želita, da ju pokličem, ker bi ju zanima, kaj počnem in kako sem. To sem namreč mislila, da je vzrok njunih prošenj. V resnici želita onadva meni povedati, kaj počneta in kako sta. Res sem se počutila kot Mojzes, ki je ravnokar dobil dvanajst tablic na sveti gori. Mislim, da sem si ravnokar rešila kar nekaj frustracij. O tem, kako sem v New Yorku prvič preplavala kilometer kravla se pa lahko itak hvalim drugim. Recimo terapevtki in Lei iz Londona. Lea je bila v srednji moja bestička, potem se je pa preselila v London. Edino kar me pri njej moti je to, da ne živiva deset minut peš narazen, ker mislim, da bi se obema kvaliteta življenja izboljšala za petsto procentov, če bi lahko vsak dan hodili ena k drugi jamrat, jest pikantne piščančje krače in pit viski. Resno sem razmišljala, da bi šla poleti za en mesec v London. V nek pocen hostel, z enim malih kufrom. Tudi o selitvi sem že ramišljala, ampak to potegne precej stvari za sabo, tako da so te zablode trenutno malo opuščene, a včasih, oziroma bodimo iskreni, vsakič ko spijem dva džintonika, pobaram svojega dragega: "A ti je Ljubljana res tako kul? A ne bi imel izkušnje življenja v velemestu?". Zdi se mi, da se mi življenje počasi izteka, pa saj vem da 35 ni neka huda starost, ampak grozna mladost pa tudi ni. Če bi bila noseča, bi bila geriatrična. Si pa vsekakor želim nekoč živeti v velikem mestu. Ne za vedno. Ne bi želela biti stara in v New Yorku. Ko bom stara, bom nekje na podeželju. Zdaj bi bila nekje kjer je blišč in vrišč in življenje in dogajanje. Mogoče nekoč. Danes vsekakor ne.
Sem že razmišljala, če bi nadaljevala s tem polurnim dnevnim pisanjem, ampak mislim, da ne bom, ker ne vem kaj naj delam s temi zapisi. Moram si potem za vikend magari vzeti čas in prebrati tole skropucalo od sedmih dni, da vidim, kako razpluskano je. Dnevnik pa itak pišem, na roke, tri strani na dan. Tole je samo še dodatno. Gre pa ful hitreje na tipke. Ker za tiste kisle tri strani na roko prav tako rabim pol ure. Tule pa v pol ure odbijem več kot tisoč besed. Zadnjič, ko sem pisala kratko zgodbo, sem jih v eni uri natolkla štiri tisoč. Kar genialno. Takole mi res ni težko pisat. Tako bi lahko vsak dan pisala, take bedarije brez repa in glave brez začetka in konca, to ni noben problem. Problem mi je pa napisat nekaj lepega, KOHERENTNEGA, nekaj, kar bi se bralo kot da ga je napisala učena in šolana oseba in ne nekdo na robu živčnega zloma po dveh paničnih napadih in štirih negronijih.
Muc leži na stolu poleg mene. Vedno mi sledi, vedno me gleda z enim očesom (ker je drugo vneto). Preveč se je navezal name in to mi ni všeč. A sem povedala, da se mu je v ponedeljek vnelo oko, ker sem zjutraj šla na plavanje. No, to. Vedno je tam, kjer sem jaz, meter in pol stran, crkljati se pusti dvakrat po pet minut na dan, tudi igra se samo dvakrat po pet minut, vse ostalo pa počiva in je izjemno slabe volje, če se ga kdo dotika. Ko je pa tako mehek! Tako grozno je mehek, nekaj najbolj mehkega na svetu. Čudovit je. Ravno danes sem ga gledala in cmihala, kako vesela sem, da sem ga dobila. Če imam še tako slab dan, samo da pogledam tega mačka, pa se takoj boljše počutim. Potem pa mu mečem pingpong žogice in teče za njimi kot nor. Ali pa ko gledam dragega, ko mu daje mastne koščke pršuta, maček se postavlja na zadnje noge in se steguje proti salu, ki ga dragi skrbno trga od vsakega koščka posebej in dodatno natrga na manjše koščke, da bo "muca lažje pojedla". Takrat mi igra srce in počutim se, kot da imam pa končno tudi jaz družino. Da sem končno tudi jaz del nečesa.
Zdaj mi gre pa malo na jok. Bom raje zamenjala temo. Danes sem šla sredi dneva na sprehod. Tako so me razjezili na šihtu, da sem dvignila roke nad tipkovnico, si obula svoje rumene bulerje in šla v gozd. Itak hodim vsak teden vsak dan ven, ampak danes nisem planirala, vsaj med delovnim časom ne. In potem sem hodila po gozdu, sonce je sijalo skozi rdeče obarvane liste, ki so se vrtinčili v zraku in razmišljala sem, kakšen lep dan je, jaz pa sedim na sestanku iz razglabljam o testnih strategijah ter se prerekam, katere “labels” bi bilo treba dodati na katere odprte "taske" pa v kateri "board" bomo to zdaj dodajali, če imamo vendar dve ekipi, ki delata na eni stvari. In potem se šestnajst inženirjev pogovarja, ali bi uporabili rdečo ali modro barvo. Potem pa zračunaj koliko stane tak sestanek. Preveč. Zato pa lahko grem v gozd, pa naj me še zato plačajo. Pa saj me ne, saj sem delala do pol desetih zvečer.
Pa daj no, res nočem teh sedmih dni pisanja končati s pritoževanjem o šihtu. V resnici imam super, super šiht. Točno takega, kot sem si ga želela še eno leto nazaj, problem je, da sem jaz popolnoma drug človek, kot sem bila eno leto nazaj in zdaj ne vem točno, kaj naj počnem z vsemi stvarmi, ki sem jih nagrebla v svoje življenje, ampak v resnici mi sploh ni slabo. Daleč od tega. Moje življenje je izjemno, super, the best, želim si samo, da bi lahko o tem povedala še komu drugemu, kot samo terapevtki, pa še njej ne povem, ker jo predrago plačujem, in raje njen čas izrabljam za pogovore, ki se mi zdijo malo bolj konstruktivni kot naštevanje lepih stvari v mojem lajfu.
Jutri grem plavat, v četrtek na koncert, v petek spet plavat, v soboto se dobimo s kolegicami, v nedeljo bom doma in ne bom delala nič. Tega se pa najbolj veselim. Rabim več delati nič. In ko smo pri delanju niča, to grem počet tudi zdaj. Lepo se je bilo družiti teh sedem dni.
Verjetno tega ne bom nikoli prebrala, ker se mi ne bo dalo. Mogoče pa bom. Tako kot bom mogoče nekoč živela v velemestu in se znala pogovarjati s svojimi starši. Mogoče. Bomo videli.
Podobni zapisi