Jaz sem šla službeno v Berlin, ti pa ne
Opomba: Ta zapis je Prostopisarjenje, kar pomeni, da je bil napisan v šusu, prostoročno in brez filtrov. Razen očitnih zatipkov pred objavo ni bil urejen ali kako drugače spremenjen.
Sedemnajst tisoč korakov po Berlinu, 23.6.2024
Ob treh zjutri me je pobral GoOpti, pa me dostavil do Benetk, da sva se lahko js in moj obuškan mejhn kufr petnajst do osmih zjutri sprehodila po priority vrsti mimo vseh plebejcev, ki so potovali samo z majhnimi ruzaki.
To mi je vedno taka fora, stojiš tam v prednosti vrsti in se počutiš kot da si ful pomemben, a v bistvu še vedno letiš z Ryanairom. Tut če si kupiš vse prednostne pizdarije, od vrst, sedežev in krcanja, še zmeri si na konc kolena drobiš na trdi rumeno modri plastiki skupaj z vsemi ostalimi, pa nič prej nisi na cilju, samo dalj časa sediš na tistih neudobnih stolih. Pa ful mi gre na kurac, ko se folk obira, dej hitr zbaš tist ruzaček pod stol pa se used, a ne vidiš da čakamo, sam ne, oh ne, treba je stat tam na sred pa še neki iz ruzaka dajat ven, pa plašč dol, pa pulover gor, pa pol basat ruzak tam gor kt je za kufre, zato d loh pol še enkrat čakamo, ko pridejo stevardese pa zmečejo dol une ruzačke češ, dejte si to pod stol.
Kokrkol, šla sm v Berlin z Ryanairom na službeno pot. Ker moja firma, ki sicer vleče, ne čak mal, to to sem zdej rekla, kot da si lastim firmo, pardon, firma za katero delam obrne desetine milijonov na leto, nimajo pa keša, da bi me z normalnim letom poslal v Berlin, zato moram imet budilko ob 2:37 (ne maram lihih in okroglih številk), da se lahko tri ure furam z gooptijem in iz Benetik z Ryanairom letim v Berlin en dan prej kot vsi ostali, ker Ryanair ne leti ob ponedeljkih. Sam lej, se nisem jajcala, zastonj izlet v Berlin je vseen zastonj izlet v Berlin, pa tut če si moram zato zdrobit koleno.
K sreči sem se že strenirala, kot tista mačka, kako se že reče, čak da pogooglam, aja butara, pes je bil, ne mačka, Pavlov nekineki, da ko je z zvončkom pozvonil, so se psu začele sline cedit. No men se pa začne spat, ko se od letala motor pržge. Pa ni važn a letim ob osmih zjutrej al pa ob dveh popoldne, js zakinkam še preden vzletimo in tokrat sem imela tut srečo, da sem spala vse dokler me niso začela ušesa bolet od pritiska deset minut pred pristankom. Edin ponavad je verjetn to mal nesreča za moje sosede, ker praviloma sedim na tistem aisle zicu, se prav ne ob oknu. Ker sem odrasla in izkušena letalska potnica, a veš kao. Ker ne gledam več skoz okn k vzletamo, pa tut ploskam ne ko pristanemo. No, zato pa cel let prespim in zato bohpomagej da mojih sosedov ne tišči na WC. Do zdej me še noben ni zbudu, se mi pa zdi d je bil tale dons neki živćn pa je z nogo ritmično po tleh udarjal k sm se zbudila.
Itak sem bla pol pri svojem hotelu že ob desetih zjutri, check-in je pa šele ob treh. In itak so to Nemci, kar pomen da check-in dejansko je ob treh, ne tko kt v kšnih drugih državah k je vse mal bl na hojladri pa loh že prej dobiš sobo, če si všeč receptorju. K sreč sem vedla da bo tko in sm se zmenila z enim bivšim sodelavcem, če greva na kavo, to catch up pa te fore, da vidva kva se dogaja. Sm mu tut rekla če bi šla kej jest, tk da sm se nadejala kave in čveka in zgodnjega kosila, ker sem bla lačna, tešč in neprespana. No in se on prikaže, objem objem, Wie gehts, ja gut gut, gor dol levo desno, sm mislu da bi šla najprej mal na sprehod, jebote, od treh zjutri sm pokonc, prehodila sem že osem jurjov korakov, ura je deset zjutri, nisem še kave spila, okej nej ti bo. Nemci pač. In pol sva hodila in hodila tam ob reki pa en kup klubov mi je pokazal, na konc je pa omenu da ma zdej otroka (oooo, čestitam!!!), pa da ga more it iskat in da me lahko tle nekje pusti pa si mal pogledam pa grem u kšn muzej. Se prav nč od nč od kufeta, nč od hrane, no tut prov. Mogoč sm mal pozabla kašn narod so Nemci. Pr nas če rečeš da greš na kufe pomen da greš na kufe, če ne še kej močnejšga. Še nikol se mi ni nrdil d bi se z Balkancom zmenla za kavo, pa bi pol reku dej greva rajš hodit.
No poj sm tam neki lutala pa en bolšjak je bil, sem že mislna it v kšn muzej sam sem si rekla da sm čist preveč lačna in zmatrana. Sm si najdla en vietnamski bife pa naročila kavo pa čist preveč za jest, poj je bil pa že cajt za checkin. Sem mela neke grandiozne plane kako bom šla še u kšn muzej, pa sm sam zakinkala v sobi in se zbudila ob ene osmih zvečer. Po sem si pa rekla da bi šla na eno pivo, sam se mi ni dal it u kafano, pa itak bi si lohk še kšn sendvič kupla, tko da sm našla en odprt market, kar je ob nedeljah v Berlinu očitno skor misija nemogoče. Pa že un frend prej mi je reku da je ta hotel v neki čudni mrtvi coni, d se nč kej dost ne dogaja, in prov je mel. Vsega skp sm na petnajst minut dolgi poti srečala pomoje dvejset ljudi, od tega jih je blo vsaj trinajst sumljivih. En je direkt pred marketom stal in neki opletal z rokami in govoril sam s sabo d sm se mogla kr izmuznit mim. Sam tko to je v teh velikih mestih. Ne zijat, ne se spuščat v debate, sam gledaš naprej, ne v tla, naprej, se delaš da veš kam greš, pa te folk praviloma pusti pr mir.
Po sm se spovlna da v sob nimam hladilnika tko da si itak nism mogla sendvičev na zalogo kupvat. Sem kupila enga, pa neke čokoladice, pa eno pivo pa ene borovnice, ker sem bla lih navdahnjena pa hešteg health pa to. No pol so se mi po sobi raztresle k sm pršla dam in sem jih fuklna stran, ker če pa čemu ne zaupam v lajfu, so pa to itisoni v pocen hotelih. Sej se reče itison ane? Pač to k je kt tepih. Nagravžn. Tega ne morš spucat.
Pivo sm zdele spila in mi je blo takoj žal da jih nisem več kupila ampak itak mam namen jutr it plavat ob pol sedmih zjutri, ker je bazen tle pet minut stran in sem že vnaprej kupila karto, za katero sem dala tri evre in pol, kar je smešn pocen. Tko da mogoče boljš da nisem več piva kupila, k pol znam hitr zabrest.
Ja nevem, toj to, mal se mi ne da več pisat. Nardila sm 17 tisoč korakov. Zanč sm bla na pedikuri, grem ene dvakrat na let. Pa sva se neki pogovarjale, gledam kk mam palc na nogi pokrivljen, Je rekla kozmetičarka d ja, da to je normalno, ker nosmo preozke čevlje. In od takrat me skoz bedira k mam čevlje gor, te svoje klasične allstarke, k prov čutm kk so vsi prsti tam nabasani uspred. Ne vem zakva to sploh omenjam zdej, pač asociacija na teh 17 jurja korakov. Sej bi si kupila une barefoot čevle sam k so grdi k satan.
Grem spat k vidm d že kr neki bluzim.
Aja, kok greva stavt a grem jutr plavat al ne. Sej ne d se mi neb dal al pa kej, sam zato k sm prpica. K nevem kko je to zdej tle u Berlinu, d nau zj tle ena Urša pršla pa nau mela pojma in poj bojo vsi Nemci tam me grdo gledal because Ordnung und Disziplin, ne pa d tam js umiram na vsakih 25 metrov. In po kr mislim d me bojo vsi gledal pa se smejal lej to, kok pa ona ne zna plavat in pol še leta in leta govoril o tem kako je ena čudna pršla enkrat na bazen in ni mela pojma in je tam neki čofotala in se matrala in tk grdo plavala kravl kt še nben do zdej. Prov najgrši kravl kar ga je kdorkoli kadarkoli vidu. Sej k tkole napišem se zavedam kok glup je ta strah. Sej vem. Sam vseen. Mal mi je bed. Pa bom vseen šla.
Dej, pejt spat plis k kr tle od ene pedikure nabijaš pa travmiraš zarad kravla. Okej grem. Okej, okej. Ajde.
Šla sem plavat in noben se mi ni smejal, 24.6.2024
Nemci majo še lončnice po bazenih. Pri nas pa za 7 evrov in pol dobiš samo beton.
Ej, šla sm plavat. In je blo čist okej. Ful čist bazen, nobene gužve, ene trije do štirje na progo. Sem pa mal slabe volje tko k vidm kok hit zgubim kondicijo. En tedn dopusta pa en tedn k sm šla sam enkrat plavat in bam, spet se utaplam na 25 metrov. Kt d nism prej cel let garbala d sm na konc končn loh tistih bogih sto metrov kravla preplavala, zj smo pa spet na začetku. No kokrkol. Mal sm bla slabe volje, ker ta hotel kjer sm nima nekih normalnih šampončkov in balzamčkov za lase k sm se nadejala d jih bom loh s sabo u bazen nesla, ampak majo uno eno ogromno embalažo 5-1 šampona, k je za lase roke obraz rit pa še balzam zravn, k je pršvasana notr u tuš kabino, d ja ne bi kdo s sabo nesu. Sm jo probavala nekak ven spulit, pa ni šlo, tk da jebi ga. K sreč sm poj vidla d mam en un žajfa šampon s sabo, oziroma trd šampon. Nevem skoz tk cvikam k te šampone čez letališče nosim, skoz mam filing d neki narobe delam, k mam ponavad ene 30 teh mejhnih pizdarij, k itak rabm vse svoje serume pa kremce pa šampone pa mejkap in to se poj nabere. In to po tam stresem čez security in cvikam d bo en reku d ne smem vsega tega nest s sabo. Enkrat se mi je to že nardil, sej zato me je pa tk strah. In to v Klagenfurtu, k res nbenga ni, pa majo te varnostniki al karkol že so čist preveč cajta. In se je tm ena zmislna d mam loh sam 10 stvari s sabo. To sm takrat prvič slišala. Ja je rekla 1 litr skupno pa 10 pač stvari. Poj je tm mal brskala pa se odločila da kapljice za oči ne štejejo pod teh 10 stvari, ker to je kao zdravilo. Poj sem mal težila da sončna krema je tut zdravilo, sam se ni dala. Na konc sm mogla vržt stran zobno pasto pa deodorant pa eno labelo in sm bla čist penasta. No in od takrat poj kupujem te neke žajfa šampone, pa ekobiokristalne deodorante, da loh s sabo dva seruma več vzamem.
Aja, zjutri sm stopila na eno borovnico. K sm rekla d sm jih raztresla učerej. No zgleda nism vseh pobrala. Tko da to je bil kr uspešen začetek dneva, K sreč je ta itison že tk umazan da še enga fleka ekstra ne bo nben opazu.
Počas se morm zrihtat pa it do šihta. Pa vmes morm še u trgovino ker se je naš vodja ekipe zmislu nej vsak prnese svoje najljubše prigrizke. Prov najrajš bi prnesla te raztresene borovnice pa ene olive pa kisle kumarce, k ta prav slav. Pač kr neki se zmišluje zj tle zadn moment sori ti k tle žviš, kje nj pa js zej dobim rum ploščice? Šla bom po ene haribo bonbone pa eno čokolado po nej pa da mir.
Poj ob sedmih mamo pa večerjo kao, sam js ne vem zej a to je zej mišljen d bom do sedmih u pisarn, verjetn ja. Grem šarmirat v svojih thrifted valentino kavbojkah k sm jih pri Karmen kupla za 50 evrov pa se mi je zdej kr drago za rablene kavbojke, po sm pa šla na net gledat kok to stane in me je na rit vrgl. Tm okol jurja, jurja pa pol. Za kavbojke. Ne sam sej to štekam, k se skoz zgražamo pa kdo tok keša da za cune, al pa une Balenciaga grozote k so prodajal eno sivo brisačo k je kao kikla, mensezdi d je bla tut enga jurja. Pač to niso cote za nas. Sej če si ful bogat ti je jurja tko kt men en evro. In za en evro pa tut js bedarije kupujem. Žalostno je sam k poj en k mu je en evro velik, dela pa špara pa špara pa se na pol prelom d si loh kup en luksuriozn dizajnerski kos. Ne sej vsak nej dela s svojim kešom kar hoče, sam tko, ne bom pametna zdej tle.
Dobr grem se zrihtat do konca pa na šiht. Pa po neke butaste sladkarije prej d bojo šefi zadovolni pa bojo mislni kk mi je mar pa kok sodelujem.
Isto kt prej, sam kasnej, pa Italija in Hrvaška igrata, 24.6.2024
Mislim, d je zdej ena ena ker se folk iz ulice dere. Šli smo ven jest pa na pivo, v en hipsterski Biergarten, in pol smo še fuzbal gledal. In sem rekla da ne gledam fuzbala, ker ga res ne, sam k je Modrič falil uno enajstmetrovko sm pa zarjula, čeprov sploh ne maram Hrvatov. Sam to ti nrdijo te ekipni športi, pač ne morš da ne bi vsej mal not padu, tko smo sprogramirani, kva nej zdej.
No, pol so bli pa že vsi štirje deci bogi pa zmatrani po dveh pirih pa mal fuzbala pa dejstvu d je bla ura več kt 10 in smo šli dam. Js sm se pa komi prvič zares zbudila in sm gruntala kako nej zdej grem še po en drink u hotelski bar brez d bi izpadla k alkoholik. Tko da sm šla rajš v sobo, počakala deset minut in se pol zapelala z liftom nazaj dol in si naročila dva deci slabga vina za šest evrov. Sem pisala dragemu, če sm alkoholik, je reku da ne, da smo sam slovani. K tko pač je. Tem Nemcem, Špancem, Američanom, to daš dva pira pa en šnopc pa vse po tleh obleži, mi pa to spijemo zato, d ne bomo na prazn želodc pil.
Presežki nemške kulinarike
Vsakič k odprem omaro zej gledam te borovnice k jih je vseh skp za eno pest, plačala sm pa tri evre zanje pa jih pol stresla po itisonu. Pa pol gruntam a jih bom sploh kdaj pojedla. To sm js pa sadje in zelenjava, v trgovin mam skoz ful navdiha kako bom js zdej nekineki zdravo pa to, pol k mam pa enkrat doma, pa skoz ene čokolade natepavam. Tko kt zdej, evo. K zravn borovnic sm kupla še en kp čokoladnih ploščic, k js skoz k vidm sladkarijo k se jo pr nas ne dobi, dobim major FOMO in morm use kupt kao da probam. Po pa vse pojem in po nasedam k kit in mi je sam slabo. No zdej sm si vsej kao proteinske ploščice kupla k so drgač res dobre pa je res da majo po 15 gramov proteinov sam še zmer majo cukra pa kalorij za več kt pol konkretnega obroka, tko da ne vem kaj točn nej bi s tem dosegla. Ampak lej. Pijem svoj slab cabernet za šest evrov in sem v Berlinu na stroške firme, tko da se nimam kej za prtožvat.
Dons k sm šla u našo pisarno, v naš OFIS, sm loh spet znova podoživela kulturnost nemških voznikov. K maš kr tam nek glavno cesto, tropasovnico, pa prehod za pešce in nbenga semaforja. In poj sm tam postopala v bližini in kalkulirala in gledala kdaj bo kšn primeren trenutek da zlaufam čez, k ob devetih zutrej je pač gužva na cest v vseh državah sveta, in poj sm dojela da pač morm sam nakazat, da hočem prečkat cestišče in lej ga zlomka, prvi avto se mi lepo ustav in me spusti čez in, pol še drugi in tretji in četri in peti in šesti, k tok jih je blo treba d sm ena js šla čez cesto. A si predstavljaš to v Sloveniji, itak da ne. Pr nas te loh še na praznem križišču en zbije, k se bo zadn moment pokazu izza vogala in zanalaš dau gas. Zato k smo kmeti.
In po me tam sodelavc sprašuje kašn narod smo Slovenci. A smo bl k Nemci al bl k Italjani. Kva nej ti rečem? Hočmo bit k Nemci, sam v resnic nismo niti mal, ampak smo skoz in skoz Balkanci. Hovdreti. Sej nas mam rada, pa marsikej smo prežvel in dal čez, sam po mentaliteti pa res nismo da bi se človk hvalu no, da racizma na upravnih enotah sploh ne omenjam. Sam kako to razložiš enmu iz druzga konca sveta? Rečeš d smo bl k Nemci pa pustiš stat zadevo.
Jutr planiram spet plavat k je u sredo poj bazen zaprt. Plavanje mi je res kul, nevem zakva ker mam skoz filing d se utapljam pa d bom lihkar umrla in se potopila na dno bazena, sam nekak je edin šport, kjer se po treh minutah ne počutm kt da hočem nehat in se it svaljkat na kavč.
Ej drgač sm pa razmišlala kva je zdej s tem Berlinom. Ne vem zakva sm prčakvala fanfare pa rdeč tepih pa FUCKYESBERLIN pa en kp enih panksov pa dogajanja pa kričanja pa IN YOUR FACE MOTHERFUCKER. Je pa res da je več kot deset let ko sm bla zadnjič tle. Velik več kot deset let. Skor petnajst, fuck me. Al celo več kot petnajst, pa sej ni važn, dejmo ne štet. In js takrat nisem bla js zdej. Ker js zdej tut ne bom več jst čez eno leto in mislem d je to največji problem ko enkrat neki greš in si ustvariš neko mnenje o stvari, pol pa prideš spet, čez leto dve ali petnajst in vidiš da ta stvar ni več taka kot je bla, ker ti nisi več tak, kot si bil. In mogoče je to moj problem. Sej ni nč narobe z Berlinom. Sam tam umirjen se mi zdi. Vse je zeleno, vse je lepo vzgojeno, vse je prijetno in poslušno in noben ne bruha na U-Bahnu. Vse plačujem s kartico in spat bom šla pred polnočjo. In zjuti bom šla plavat, bohpomagej, pa kok bolj brezvezna loh še postanem. Prov uno v Berlinu si in namest da bi šla u lajf, u klub, kamorkol venn, sem zj v hotelski sobi s svojim šestevrskim kabernejem in se počas pripravljam na spanje, d loh grem jutr plavat ob pol sedmih zjutri. Resno.
Skoz se mi zdi da totalno nisem ready in zrela za met froca, sam k pa tole bluzenje za sabo preberem si pa muslim, da edino kar lahko še dosežem v lajfu v tem trenutku je pa da se razplodim. In pol bom imela dovolj distrakcij naslednijh 30 let da ne bom rabla razmišljat o sebi in svojih zavoženih sanjah. Loh bom doma periodično zamrzovala govejo župo zato da jo bo lahko dragi z naraščajem jedel tiste trikrat na leto, ko bom šla ven s frendicami in se mi ne bo dal kuhat v nedeljo. In ob misli na to mi postane še bolj slabo in pol sem spet tam kjer smo začel.
23:23. Men se pa zeha pa spi. In pije. Samo bom odrasla odgovorna oseba, ne hodim za brezveze že dve leti na terapijo in plačujem po 70 evrov na uro, da bom zdej vse zafukala. Ne, Spila bom še ta deci kaberneja, šla si bom umit zobe in šla bom spat. Ker je to neki kar bi naredila odgovorna odrasla oseba, za katero se pretvarjam da sem. Za katero plačujem, kot sem že omenila, sedemdeset evrov na uro vsak teden. Od kje mi sploh ta keš, majke mi. Ne bi zdej o tem. Rajš čimmanj razmišljam o kešu ki ga zapravljam, čeprov daleč največ od vsega v lajfu psihiram zarad keša, ki ga nimam.
Všeč so mi hoteli. Ker ne obstajajo zares. Nevem kdo si je izmislil hotele, ampak je res kul koncept. Dobiš svojo začasno sobo in pol samo si, karkol in kdorkol hočeš bit. Kva pa oni vejo. Vseen jim je. Pač si v sobi in to je to. In kaj js nrdim prvo ko pridem v sobo? Namest da bi izropala minibar, če ga hotel valda ima, ampak ponavad ga nima tko da dejmo kej druzga najt. Namest da bi se fuklna na postlo in dala vse štiri od sebe, prvo kar naredim v hotelu je da odprem svoj zbutan kuft in hitim zlagat cunje v omaro. Da označim prostor k nekastrirana mačka. To je moje, tle so moje frišne gate. To je moje, tle visi moja strgana srajca. To je moje, moje, moje, pa ne hodi blizu. To sm js pa hoteli, dragi se pa krohota ko živi dva tedna dobesedno iz kovčka. Js pa viham nos in pravm da ne bom k en nomad tam iz kufra živela, ampak razlog je pa itak drugje. Nima veze omara in kufr. Vezo ma samo to, d se js nikjer ne počutim varno in da je najhitrejši načim kako ustvarit neko navidezno varnost, da prostor okitim s svojimi predmeti. Zato pa zbiram glinene angelčke pa poldrage kamne pa pičke materne, postavljam jih okol sebe in se prepričujem, da dvigujejo mojo vibracijo. Sam do zdej se še nič ni naredil pozitivnega, če sem iskrena. Mogoče nisem dost odprta za take stvari. Mogoče. Al pa sem samo nasedla. Še bolj mogoče.
Oči se mi zapirajo, v grlu me peče od vina, ki mi ga je lihkar zmanjkal. Grem spat. Bomo vidl kaj jutri prinese. Verjetn isto kt dons. Bazen, šiht, večerja, hotel. K zdej sm že tok stara da ni v mojem lajfu nobene spontanosti več.
Omarica številka 7 in dan državnosti 25.6.2024
Sem šla plavat zjutri, čeprov se mi ful ni dal pa mogoč bi blo bolš če bi raj še kšno uro spanja notr prnesla, k itak sm se vlekla tam po bazenu k en geriatrični pacient. No in k pridem ke na bazen, itak me takoj zanese na desno, k isti omarci kt sm jo mela učer, 42. Sej vem d sm rekla d ne maram lihih številk, ampak 42 je valda izjema ker je bistvo lajfa. No in poj tam gledam tisto dvanštrdesetko in sm tko, ne, ne bom. In grem na drugo stran, do sedmke. Ker jaz sem nekonvencionalna upornica in ne bom kot ena ovca mela isto omarco kot včeri. To mi je blo že med letom ful smešn na plavanju, vsi smo zmeri mel iste omarce, cel let, in pol če si enkrat pršu in je bla zasedena si bil kr neki tečn, kdo je mojo omarco vzel. Js sm mela trinajstko. No in pol zadnji mesec sm si isto rekla js sem nekonvencionalna upornica, res wow, in sem se odločila da bom vsakič mela v eni drugi omarci. In itak sm celo zmedo nrdila, ker sm se tam motala vsem pred nogam k niso bli navajeni d je kdo tam. Nemiri in izgredi, kakšno uporništvo!
No kokrkol. En brezdomc je spal pred bazenom. Sej je bil že včeri tam sam ga nisem omenila ker učeri je še spal, dons je bil pa že zbujen pa na telefonu. Sm ga pozdravla, ker sva se pogledala, pa nasmejal se mi je. Ko sm šla pa nazaj v hotel ga pa ni blo več. Tak je lajf, al neki.
No in poj k neham plavat k dons je bil res polom, komi eno dolžino kravla odgarbam, grem pod tuš in Nemci so itak FKK to the max tko da tam se pač nag tuširaš ne tko kt pr nas v Tivoliju k maš en velk znak pr tuših d morš v kopalkah tuširat. No in js tam opletam z joški in se jezim ker nimam žajfe, ko uleti en trop vreščečih otrok. In js itak panika. Fak, js tle naga tm pa podmladek berlinskega plavanja. In že gledam da grem s šamponom na glavi po brisačo pa jebiga, dokončam miljenje v hotelu, sam uleti še ena stara gospa, isto naga, se prerine čez gručo frocov in se začne tuširat. Ne te Nemci pa golota, poj tam pr omarcah je bla ena, prisežem, deset minut naga ko se je mazilila z deodoranti in kremami. Ne sej men je to ful dobr, mal mi je pa tut smešn. V bistvu mi gre na kurac to da golota mora skoz bit al seksi al pa erotična dej a je loh kdaj tut sam pač neoblečeno človeško telo brez pridevnikov? Zakva more bit skoz neki pozitivnega, a lahko sam je, neopredeljeno, nevtralno. Pač joški pa rit. Po pa daš gate pa modrc gor, pa greš na šiht. No, ne sam gate pa modrc jasno, še kej druzga.
Zdej sm začela te moje blodnje kr na komp pisat, prej sm jih skoz u zvezk. K se mi je zdel d je na roko pisat bolj Pristno pa bolj si Povezan Sam S Sabo pa bohve kva še. Pa v vseh nekih knjigah za samopomoč je tm da morš na roko pisat pa pičkematrne. No, to je nateg. Js ne morm tok hit na roko pisat kt razmišlam. Še na komp se komi dohajam. Pa še roka me ne boli, če pišem na komp. Čist mi je dbest. Aja poj sm pa še ramišlala, kva če bi mal prebrala te moje zablode pa vidla če je kej zanimivga kje za objav. Sej vem d to je tko neka bruhalnica misli brez repa in glave pa mogoč bi blo treba kej mal spilt pa umit pa zgloncat, al pa tut ne, sej ne vem. Sam tko. K neke lepe resne stvari mi je tok težko pisat, tole zdej sm pa napisala v sedmih minutah, tko kt je bla dons številka moje omarce. Pač sploh se ne rabm matrat, to kr leti ven iz mene. Ful je dobr. Na papir nikol nism mogla s tako lahkoto metat stvari iz moje glave, ker prepočas pišem, pa v resnic kr hit pišem na roko.
Morm se zrihtat pa it na šiht. Dons nej bi blo 26 stopinj, jutr pa 29. Poj je pa že četrtek pa grem na letališe pa še tam prespim en dan. Upam da un hotel bo mel jebeno kremo za telo, tega pa res že dolg ne vlačm več s sabo čez državne meje, ker so k sreč hoteli pogruntal da to morš met. Šampon, balzam, losjon za telo. No, ta best western am Spittelmarket očitno še ni dobil tega opozorila, zato majo sam eno žajfo k je za vse, d mam zdej že čist suhe noge zarad klora. Mal se pritožujem sej vem. Jamr in godrn. K smo se enkrat pogovarjal d bi mel podcast z naslovom Gnevnica kjer bi se sam prtožval nad stvarmi. Recimo nad prikoličarstvom in Merkatorjevimi blagajnami.
Fak ej, res ne vem kva je s tem Berlinom. Prov ne vem. A sm js tok drugačna da neki ne paševa skp več. Ful je tak mild. Mogoče je tut Berlin vmes odrasu in si pobral pirse ven. Si najdu šiht na banki in zdej vsako jutro gre s kolesom do svoje službe, da mu kravata opleta okol glave, in za kosilo je čičerikino solato k si jo je prnesu s sabo. Mogoč smo se pa vsi mogl mal zresnt pa odrastit, z mano in Berlinom vred.
Svaljk, Berlin, 26. Junij, 23:23
Stojim pod tušem in z vrelo vodo spiram s sebe svaljke švica, sončne kreme in cestnega prahu. Imam otečene gležnje, dva nova žulja in dve pivi v želodcu. Zakva pa sej tko pravilno pišem? Nevem, to se mi včasih nardi. V glavnem skoz pridem ful pozno domov in pol se mi zdi da ne smem še spat, ker nisem imela še nič Časa Zase ™ in pol kr neki bluzim in pijem vino in poslušam jutjub in kr naenkrat je ura dve in pol me panika in grem spat in zjutri vstanem cela blesova in laufam do ofisa in si rečem da ne bom jedla bedarij za fruštek, ampak pol pomakam rogljičke v nutelo pa jem pesti gumjastih medvedkov.
Zmer znova sm presenečena, če ne celo ogorčena, kok folk ne zna nč zogranizirat. Mamo kao team days, se najde ekipa na kupu, in nben nč prpravu. In ja sej se bomo sprot zmenil, poj pa k je cajt d se zmenmo pa vsi šokirani, k so karte že razprodane recimo, k smo hotl in na eno turo po podzemnih bunkerjih. In po smo šli u eno cerkev in en muzej. Sm ugotovila da sploh nism tok v slabem stanju kt zmer mislem d sm, ta cerkev ma gor nek razgled, sam je mal manj k 300 stopnic do tja in sm bla že uno joj fak to bo zj kalvarija, na konc sm pa čist normaln pršla. Jute grem še zadnjič plavat na ta bazen tle čez cesto. A bo to zadnjič v lajfu? Ej to se fulkrat sprašujem. Kokrat sm tko nekje zadnjič v lajfu. To sm se tut dons sprašvala k smo šli tam na pivo v en Biergarten in po sm šla na wc in tam je bla kr ena čistilka s talarčkom. Sej štekam, kao če nisi gost, poj navrž kšn cent. In po mi je blo kr bed kao sej ona ne more vedt d sm js zgor uzuni sedela, pa še torbico sm mela s sabo zato ker nobenmu ne zaupam in jo pač skoz s sabo nosm. In poj sm mela cel paničn napad medtem k sm scala v, priznam, zelo čistem in ličnem WCju. In poj sm bla tko bohpomagej no, verjetn nikol v lajfu ne boš več tle. In sem šla ven in se počutila krivo in še zmeri se počutim krivo. No, na ta bazen pomoje tut ne pridem več. Baje bomo avgusta spet v Berlinu, sam takrat bo zaprt čez poletje. Poj pa bohve kdaj pridem spet. Dragi mi je še dolžn en trip do Berlina. Sam če bom tkole na dopustu dvomim d bi hodila zej plavat. Tle je drgač k je za šiht pa še dobr d grem k drgač bi se mi zmešal. Plavanje me prov umiri. Verjetn zato k morm ritmično dihat, k drgač u lajfu ne. Pa ker je en tak ritmični, kako bi se rekl, nevem pač v ritmu morš plavat. In poj se umiriš in je dobr. Sam hkrat pa tut umiram na vsaki dolžini tko da to je mal kontradiktorno.
Ful sm zmatrana. Zakva sm skoz tk zmatrana. Pejt spat ker jutr je fruštek u ofisu že ob devetih, in to z enim tipom k mu je ime Brian pa ne vem točn kva dela, s temi k so gor visok nekje itak nikol ne veš kva točn delajo, k še oni sami ne vejo kva se dogaja, sam znajo se pa delat d delajo, oziroma pomoje sami seb verjamejo d so neki pomembnega nrdil zato k so spisal dva wordova dokumenta pa bli sedem ur na meetingih. Ne tko k gledam tut zdej tle v ofisu ko se te velike živine neki pogovarjajo, ful je bizarno. Takoj vidiš kdo komu proba zlezt v rit, kdo se proba čimbližje prerint, kdo tam nek kufe ponuja pa se mal preveč naglas smeji.
To je bilo v muzeju. To je zelo sofisticirana sodobna umetnost.
Omarca 37 in končn en lep hotel, Berlin, 27. Junij, 21:44
Prej sm mela mini herzinfarkt d sm v hotelu pustila svoje umazane gate pa štumfe. K res si želim da bi ena premal plačana čistilka tam sred Berlina mogla moje prešvicane cune stran metat. Prov razmišlala sm že, kere kej gate sm mela, pa kok jih bom kej pogrešala. No pol pa najdem vso svoje usrano imetje pr čevljih v eni vrečki.
Zdej sm v drugem hotelu, na letališu. Zato ker mam ob šestih zjutrej let pa sm dala jasno vedt d js ne bom probavala pogruntat kako deluje, oziroma ne deluje berlinski javni prevoz ob treh zjutri. In še dobr d sm dons že tle, k že do sm mi je komi ratal prit. K sreč je en sodelavc šu pred mano, da mi je pol povedu da vlaki na letališe ne vozjo, zato ker je baje en ležal na tirih in so pršli reševalci in policija. In pol sem bla cela nadrkana, ker zdej morm najdt novo pot na letališče, zato ker sem slaba oseba™ in namest da bi mislna kok bed, da se je nekdo hotu ubit, da nekdo tok trpi da se gre uležt na tire v upanju, da ga seseklja S-bahn, namest da bi bla polna sočutna in empatije sm bla slabe volje ker je men zdej bl težko na letališe prit. Poj mi je pa sodelavka, k je iz Berlina, rekla nej grem kr do glavne postaje pa pol z enim schnell, hitrim vlakom do letališa. Na konc sm to nrdila in sm vesela d sm. Se je kr lepo poklopl, skor brez incidentov. Razn da sm na un hitr vlak na napačnem tiru čakala, ker so ga baje premaklni, sam sm k sreč opazla pa pršla do cajta. Prov počutla sm se kt svetovni popotnik. Sploh zdej k mi je Lea dala un novozelandski žad, amulet dobrega potovanja, zdej mam skoz to s sabo in gre vse brez problemov.
S to kolegico, k je iz Berlina, sva se pol neki pogovarjale pa sm jo prašale kok kej njen mož. Neki se na izi poznamo, čudna zgodba, enkrat sta bla na Dunaju, pa je rekla če prideva še midva, pa sva pršla še midva, pa smo mal hengal pa pil espresso martinije. Ful random, ker nisva ble zdej neke ful frendice.
Sam lej včasih tko nanese, včasih morš najprej it na Dunaj z nekom predn postaneš frend. No in takrat je njen mož bil doma, ker je pisal knjigo. Pač ni mel šihta, da hoče napisat knjigo, kriminalko. In js sm bla mal nahajpana k itak, js bi tut bla brez šihta pa pisala. In sem ga mal sprašvala in kok kej bere in to. In je s suverenostjo, ki so jo sposobni samo beli tipi, prbil, da on ne bere, on bi sam knjigo napisu. Prov zamislna sm se. Česa tazga od ženske ne bi nikol slišala. Zakva ženske mislemo da je treba celo aleksandrijsko knjižnco prebrat pa še doktorat met iz primerjalne književnosti in sloveščine, preden maš sploh pravico nek blog začet. Tam mam pa pred sabo enga ki je totalno samovazestno prbil da bo napisal kriminalko, čeprav jih ne bere. Lej, vso srečo dragi moj. Vso srečo. No zdej sm jo prašala kva kej dela mož, je rekla da piše pa igra šah. Dobr lajf ej. Mislim, js ne bi šaha igrala, bi si že kej druzga najdla, pisala pa bi.
Ne a veš kva sm drgač hotla prej rečt. Tko sm razmišlala, ja js skoz neki razmišlam pa tko. Razmišlala sm kako za pisat v bistvu ne smeš imet popolnih pogovjev, ker men se v popolnih pogojih nikol ne da pisat. Js pišem zmeri v nepopolnih pogojih, skoz hočem pisat takrat k mam najmanj cajta, najmanj placa, k sm najbl zmatrana pa mam največji kaos v lajfu. Najbl pa hočem pisat takrat ko ne morem. Prej sem šla do štacune neki kupt, hodm po dežju in polno glavo mam stavkov in besed in zgodb in sam tko sm fak fak fak, js bi to napisala, js morm to napisat, sam pol ko pridem enkrat do računalnika, se mi pa nikol ne da več. Poj mi pa vse dol pade pa bi raj na instagramu visela, kt da bi vrgla vse te besede iz sebe. No in zdej sm v hotelski restavraciji, pijem gin tonik k me bo verjetno stal polovico dnevnega zaslužka, pol morm pa se spakerat pa pod tuš, ker vstajamo ob pol petih zjutrej. Je pa ta hotel ful lepši kot un prej, prov smejal se mi je k sm vidla restavracijo in bar, ki nima samo gordons gina. Ampak losjona za telo pa še vseen nimajo. A res rabiš hotel s 5-imi zvezdicami d ti privoščijo mal vlažilne kreme? Vse me že srbi.
Aja zutri sem šla plavat. Zadnjič. Grozn je blo, spet sem se utapljala in umirala na 25 metrih, sam je pa res da čist premal spim in delam po več kot 10k korakov na dan, tko da sm zjebana. S tem se tolažim. In pol smo mel eno k je tok počas plavala kt še nism vidla človeka počas plavat. Mislim, js počas plavam. In sm ji pustila pol proge, in pol krenem še js, počas, počas, počas, pa sm jo še zmer ujela. Mela sm pa omarco številka 37, pa tipa na recepciji sm slišala angleško govort z eno k je karto kupvala, tko da sm si prov mislna svoje, lisica ena. Sej ne vem če sm rekla, sam men je reku d ne zna anglešk.
To je bil torej Berlin, tko zgleda vsaj. Vidla nism kej dost, ker sem bla itak večino cajta v ofisu pa s sodelavci. Spala tut nisem kej dost, zato ker ne znam lepo skrbet zase.
Še neki sm hotla napisat. Včasih mam take lepe momente nečesa kar ne znam drgač opisat kt človečnost. Recimo učer k smo hodil prot hotelu in smo šli mim ene kafane k so gledal fuzbal. Turčija pa Romunija mislim d sta igrale, in prov v momentu smo bli tam k so Turki dal gor in je cela kafana šla v luft. Prov v eno so se zadrl in poj mahal z zastavcam in se objemal in vreščal in to so taki momenti k men gre kr na jok ko gledam. Pač lej nas no, lej nas ljudi, kok smo… Ljudje. Skupi sedimo v kafanah in gledamo druge ljudi k si podajajo žogo in nam je ful mar in pol se skupi veselimo. A ni to lepo? Pač te fore.
NEKAJ TRENUTKOV KASNEJE
Fuck me, ugan kok sem dala za džintonik. Dvejst evrov. Dvejst! DVEJST! Tko de zdej mi ni tok všeč več ta hotel. A veš kva mi gre recimo ful na kurac. K si rezerviraš kao dvoposteljno sobo z zakonsko postlo, in poj sta dva jogija skup dana. To bi blo treba prepovedat. To ni faking zakonska postal. Jst hočem da je en jogi, da pol loh na sredin ležim z vsemi štirimi od sebe k morska zvezda. Če sta dva jogija, poj morm na eni strani bit in je brezveze.
Pa to, da nimajo losjona za telo, to sm že omenila. Prov prvo kar bom nrdila k pridem dam je d se bom cela namazala z eno mastno nivea kremo ker me že vse srbi pa cela se kr luščim. Mam pač suho kožo, jebiga, pa nism prčakvala d so Nemci tok škrt s kremicami.
No, pa še neki mi gre ful na kurac. Te kao fensi novodobni tuši, k maš na eni stran za vodo odpret pa zapret, na drugi pa za temperaturo regulirat. Prov majke mi ej, js bi ti prepovedala z zakonom. Mamo dobre pipe, k majo smisel in so lahke in logične za uporabo. In poj se je najdu en genijalc in je reku ti veš kaj, js bom pa naredu neki d bo mal drgač, in je naredu slabš, ampak pol mu je ratal nevem koga vse prepričat d to je fensi pa neki novga in zj povsod kjer hočjo bit fensi to delajo. Pa ponavad je še tko narjen da ko maš nažajfane roke ful težko obrneš tist k ni narjen zato d bo funkcionalno ampak zato, d lepo zgleda. No in poj je še tko narjen seveda d si js po pomot zmer oprem uno šobo na glavo, in tut dons ni bla izjema, tko da me je za začetek zalil tuš mrzle vode, predn sm uspela ugotovit u kero smer zdej morm obrnt un vune. No, to mi gre na kurac. K neki vzamejo kar smo že izpopolnil in nrdijo slabš in bl zakompliceran. Dejte met normalne pipe prosm vas lepo.
Ura je 23:08, nism zmatrana niti mal, budilko mam pa ob 04:17. Joj prejoj. Jutr bo še luštno.
Pa še brisačo sm z rdečim vinom polila. No sej bojo lahko s tistimi 20 evri od džintonika financiral čiščenje.
Ful mi je všeč lajf v teh nekih hotelih na letališču. K je tko kot da ne obstajaš. Letališča itak niso pravi prostori, to je vse neki izmišljen, noben tam res ni to kar je v resnic, na letališču si mal čudn, čas ne obstaja recimo, vsak je mal po svoje, nek tak pobeg od lajfa. In ta filing mi je všeč. Prov prej k sm hodila v dežju od hotela do letališča, da sm si šla po eno vino tam v Rewe. Prov un filing kot da je lajf lep in d je vse v redu. Ker edino kar obstaja sem js pa ta dež in dva deci vina, ki sem ga kupila za dva evra. Pa še dobro vino je. In kul mi je ko greš neki pojest, sploh če ti firma plača, in pol si v sobi, greš pod tuš, nevem, prov počutm se kot iz enga utopičnega romana, kot da ne obstajam zares ampak samo v neki izmišljeni zgodbi. Mogoče ne znam lih dobr razložit kaj hočem povedat. Lej. Bluzim. Zdej grem pa zobe umit pa spat. Ura je skor pol polnoči.
Podobni zapisi