Spim, jem, diham, serjem, pijem in pišem
Opomba: Ta zapis je iz rubrike Dnevnikovanje, kot imenujem direktne prepise iz mojega dnevnika, brez filtrov, strukture in (skoraj) brez urejanja.
“A že dolg pišeš?”
To je približn tako vprašanje kot “A že dolg dihaš”. Nikol ne vem kako odgovort. Ker vem, kaj so mislni s tem, točno vem, in če ne bi pobaral glih po pisanju, ampak po programiranju, plavanju, čemurkoli drugem, s čimer se ukvarjam, bi imela kvantitativen odgovor. Tko pa nikol ne vem, kaj nej rečem. Kr zmrznem.
Jst sm zmeri pisala.
Pisanje sploh ni neki, kar obstaja izven mene, kot ločen del mene, ampak je in je zmeri blo vseprisotno in vseprisebno in jst cel lajf dojemam kot skupek zgodb, vse kar vidim in slišim in doživim lahko osmislim sam s pisanjem. Če ne pišem, začnejo vezi atomov, ki me držijo skup, razpadat, in neham bit človek. Pisanje je kot nekakšno sidro, ki me drži tle. In vem, da se sliš mega dramatično, ampak zadnje dvakrat ko sm dejansko nehala pisat za neki cajta, sem resno zbolela. Tko da tle je neka povezava.
Fora je, da svojih pisarij res ne objavlam na net cel lajf, pa tud po tem, ko sm začela pisat blog sem mela obdobja, ki so mrbit na zunej izgledala sušna, ampak v resnic zelo redko čist neham pisat. Sem pa dolg mislna, da pisat pomen samo neki napisat, pa objavt, pa se delat da sm resna pisateljica. Da pišeš sam ko neki dokončaš in urediš, js mam pa serijski problem s tem, da nč ne dokončam. In pol sem se sekirala, da ne pišem, sam v resnic sem skoz pisala, a štekaš d mam doma dvejst popisanih zvezkov, pa na kompu okol tristo natipkanih strani. Gore in gore neurejenih besed in idej. K jst pač kr pišem, brez razloga, kr tko, ker morm.
Kva nej poj rečem, če me kdo praša, a že dolg pišem? Ja, dolg. Sam k poj naslednjo je pa, kdaj bo pa kakšna knjiga, lej ne vem, jst se ne morm spravt knjige napisat, k pisanje pr men ne dela tko. Če se bom js zdej lotila knjigo pisat ne bom mogla nč napisat. Al jo bom slučajno napisala medtem ko bom skoz pisanje probala v red spravt kaos v moji glavi, al je pa nikol v lajfu ne bom napisala. K v resnic sploh nimam nobene potrebe po tem da bi knjigo napisala, pa ne štekam čist zakva. Se mi zdi d je to neki, kar bi si mogla želet. Sam si ne. Tut pisat si v resnici sploh ne želim, tko kt si dihat ne želim, to je pač naravni proces, ki se dogaja.
Spim, jem, diham, serjem, pijem in pišem.
Mogoče to pomen, da nikol ne bom pisatlca. Ampak okol tega mam pa itak eno kontroverzno mnenje - jst mislem, da ni vsak, k je knjigo napisu, pisatelj. Verjamem, da obstaja ogromn pisateljev, ki niso skor nč napisal v lajfu. K jih je strah in so sami sebe blokiral, ker so se prepričal, da nimajo cajta in nimajo o čem pisat. In pol trpijo in gledajo butare kt sm jst k pišemo bedarije.
K se mi zdi da bit pisatelj sploh ni fora kaj napišeš, ampak v celem procesu dojemanja lajfa, sveta okol sebe, v zmožnosti, da v vsem vidiš zgodbe. Jst sm dolg mislna da vsi dojemamo svet tko kt js, dokler nismo enkrat o tem direkt razglablal in so me vsi čudn gledal k da sm zmešana, k sm začela razlagat kko js kr loh pogledam štiri stare mame u kafani in kr dobim eno zgodbo v glavo, da so one v bistvu antropomorfni letni časi k se vsake tok dobijo na kufetu d mal opravlajo in takrat je vreme ful nepredvidljivo (to zgodbo morm enkrat napisat k se mi zdi ful luštna), al pa kako sm zanč šla sam u klet iskat ptičjo hrano pa sm dobila v glavo totalno jasno idejo za en zapis.
To je naš problem, problem pisateljev pa pomoje tud vseh ostalih umetnikov. Mislimo, da vsi vidjo svet tko kt mi in pol mislimo, da imajo vsi isto zmožnost prenašat utrinke lajfa na papir, platno, v zvok in besede. In ker mislimo, da so vsi zmožni tega, se nam zdi, d bojo lih te vsi to boljš nardil od nas.
Pa to ni res. Res ni res. Svet rab vsako od preobčutljivih duš, da z ostalimi deli svoj notranji svet in katalizira svojo verzijo dojemanja lajfa.
Sej na konc smo pomoje vsi umetniki, sam zjebe te, k je treba najemnino pa položnce plačat.
Kolk časa pol že pišem? Od zmeri. In zmeri bom, tut ko ne bom več na blog dajala. Jst pač pišem. To je moje poslanstvo in edino, kar se mi zdi smiselno v mojem lajfu. In ko bom enkrat nehala pisat, bom umrla.
Podobni zapisi