Bila sem na veselici v Črnučah
Sediva na betonskem bloku na parkirišču pred črnuškim Merkatorjem in iz plastičnih kozarcev pijeva vsak svoje 0.4 pivo za 3 evre. Zdaj sva namreč tako bogata, da si piva nisva prinesla s sabo, ampak sva ga kupila na štantu. Okoli naju valovi morje ljudi, mladi fantje se poskušajo držati mladih punc, medtem ko se mlade punce držijo predvsem druga druge. Fotri svojo otročad prenašajo na ramenih, mame pa v naročju. Gruče prijateljev in znancev postavajo po parkirišču in si med dretjem podajajo plastenke. Še se spomnim časov, ko si šel pit na parkirišče, preden si šel na veselico in ko jih opazujem se mi zdi, kot da gledam svojo preteklost, sebe v prejšnjem življenju, kot da sem šla nazaj v čas, ki je nekoč bil in iz katerega sem se, ne vem točno ne kdaj ne zakaj in ne kako, neopaženo izvila.
“Kje so vsi ti ljudje čez dan?” se sprašujem. Ponavadi je pri nas eno samo mrtvilo, razen v Merkatorju na blagajni je vedno gužva.
V glavnem, na veselici sva. Ko sem videla plakat, ki je naznanjal ta kulturni dogodek, sem zacepetala z nogami in zahtevala, da greva vsaj na eno pivo. Že več kot pol desetletja živim v tem koncu, pa center Črnuč obiščem le če moram nujno bo bučko v Mercator, ali na trolo v center. Zadnje čase si to želim spremeniti. Saj vem kaj je fora- moj čas v Črnučah se izteka in zdaj mislim, da ga moram do konca izkoristiti. Tako sva recimo šla včeraj v Laguno, mestno plažo, kjer nama je po drugem koktejlu kelnar hitel razlagati, da sva njegovi edini normalni stranki danes, povedal nama je zgodbo o navrdjanih momcih, ki mislijo da imajo denar, potem pa mu pivo plačajo v bakrenih kovančkih, ter zgodbo o težki tomačevski mafiji, ki mu najprej spije za 600 evrov šampanjca, potem pa pusti še enkrat toliko napitnine.
Poznam te navrdjane momce z bakrenimi kovančki. Danes sva enega srečala na avtocesti, seveda je vozil beemveja. Prilepil se nama je za rit mojega minija, a ker za volanom nisem bila jaz, ampak moj dragi, ki se vedno ujame v past, kadar ga kdo izziva, smo potem seveda dirkali in se pizdili- on nad voznikom za nama, jaz pa nad njim. Jaz se takim tipom na cesti namreč raje umaknem. Ni moj problem, če odrasli moški, ki so vse svoje prihranke dali za avto na lizing, svoje potlačene emocije izlivajo po asfaltu slovenskih avtocest samo zato, ker ne znajo kontrolirati svojih čustev.
“Kaj boš zdaj a, s tem svojim dizlom, me ne moreš lovit, a, kreten?” naveličano poslušam dragega, kako hajpa samega sebe, medtem ko moja bombica od avta leti po avtocesti. Potegne res dobro, pri toni tristo ima dvesto konj in včasih, ko je cesta ravna in prazna, ga tudi jaz pohodim do konca in kričim od adrenalina: “Kje ste pičkeee!!!”
Ampak merjenja kurcev na cesti pa vseeno ne maram. Pojdi na dirkališče pa tam pokaži, kaj imaš pod havbo. Aja, ne upaš. Ker tam boš pa res dobil po pički. Raje ostajaš na javnih cestah in buzeriraš klijote, pežoje in mene.
V glavnem, na veselici sva. Spila sva tisto eno pivo in krenila domov. Po poti do doma prehitiva skupinico fantov, ki po tleh pobira želode, eden se na ves glas dere, da so to lešniki, drugi se še bolj na glas dere, da je debil. Nasmehnem se in pomislim- kadar me vprašajo, ali bi imela otroke, vedno mislijo samo tiste male štruce, ki jokajo, in jih vozičkaš po parku. Nihče se ne vpraša, ali bi imel najstnika z grozno frizuro, s štumfi do kolen in supergami, ki izgledajo kot da so iz stopljene plastike, ker si mu jih mogel kupiti da se je pač vklopil v družbo, najstnika s pedrtošlom, ki se dere kot jeshar in ne loči želoda od lešnika.
Gledam zvezde in razmišljam, da imam v glavi čisto preveč vsega in da moram doma nujno takoj za tipkovnico in izbruhati ven vse, kar mi dela gužvo v možganih.
In evo nas tukaj.
Podobni zapisi