Zakaj sem nehala pisati
Razmišljala sem: zakaj sem nehala pisati? Oziroma pravilneje: zakaj sem svoje pisarije nehala objavljati? Nikoli namreč nisem nehala pisati, pisanje in potreba po njem mi je tako naravna in včasih tako močna in vseprisotna, kot lakota ali kot slab okus v ustih, kadar sem lena in si ne znitkam zob. Pišem dnevnik, pišem recenzije kupljene kozmetike, pišem vabila na piknike, pišem osnutke zgodb; pišem ker moram, pišem veliko, samo ničesar ne dokončam in ničesar ne objavim. Pišem na šus, brez razmišljanja, odprem možgane in zmečem vse na papir, potem pa besede skrijem v kot in nanje pozabim.
Zakaj? Imam teorijo in sicer mislim, da sta me zjebali dve stvari:
Prva je bila ta, da sem pozabila, kaj je v ustvarjalni enačbi treba jemati resno. Svoje želje, svoje sanje, svojo potrebo po tem, da se izrazimo skozi kakršenkoli medij nam že uspe v tistem trenutku? To so absolutno stvari, ki jih je treba jemati z vso resnostjo tega sveta. Verjamem, da je želja po ustvarjanju prisotna v vsakem od nas in da ji je treba dati prostor in čas, da se izrazi, sicer nas začne razžirati od znotraj.
Česa pa potem ni treba jemati resno? Naših stvaritev. Ustvorov, gmot, frankensteinov, končnih izdelkov in polizdelkov, karkoli nam že uspe sproducirati. To niso resne stvari. Glavno je, da si šel čez proces ustvarjanja, kaj je pa na drugem koncu ven prišlo, pa v resnici ni tako pomembno.
In tu sem zajebala. Sebe kot ustvarjalca nisem jemala resno, sem pa zelo resno jemala vse svoje ustvore. Na vse sem začela gledati skozi filter perfekcionizma, vsak otrok mojega mozga, kar je slaba prispodoba za vsak stavek izpod mojih prstov, je moral biti popoln, izpiljen in ohinsploh, in ni trajalo dolgo preden je sistem zatrokiral, sklepi so zarjaveli in v gonji za popolnostjo sem izgubila svoj glas, svojo voljo in na koncu še svoje pisanje.
Drugi razlog, pa so drugi. Drugi ljudlje. Ko začneš objavljati in ko začne folk to brati, je sprva fino in fajn, potem pa začneš malo gledati okoli sebe in se začneš počutiti, da v resnici ne spadaš v to sfero, da v morju šolanih primerjalnih književnikov, magistrantov slavistike, poklicnih urednikov in poliglotov, nimaš pravice pisati. Tu zate ni prostora, tu so težki slovenisti, ki berejo tako težke knjige, da jih niti v rokah ne morejo držati, izražajo se strokovno, razmišljajo akademsko, pišejo politične eseje in resna razmišljanja, moji plebejski možgani le stežka sledijo toku njihovih misli, nasploh so zelo načitani kar se tiče slovenske in svetovne literature, ti si pa tu en pajac z naravoslovno diplomo, pa še ta je bolonjska. Oni se kregajo o tematikah, o pomenih, o metaforah znotraj poglavij zakompliciranih romanov, ti se pa počutiš kot en navaden prevarant, ki mu na najboljši dan uspe pravilno postaviti maksimalno vsako tretjo vejico. Zate tu ni prostora, tu je prostor samo za prave književnike, tiste z diplomami, tiste, ki pišejo resno in zares. Ne pa za take, kot si ti. Pojdi otresat svoje prste kam drugam. Nekam, kjer te nihče ne bo videl. Šc! Šššššc!
In tako ti počasi, stran za stranjo, stavek za stavkom, najprej zmanjka poguma, nato še besed, in si rečeš, ah, kakšne trapaste želje se pletejo po moji glavi! Vrneš se k svoji diplomi iz naravoslovja in namesto s črnimi črkami na belem papirju se raje spet več ukvarjaš s pisanimi črkami na črnem ozadju. Naj zgodbe piše izobražena elita, ti boš pa vmes programiral. Boš vsaj več denarja imel na koncu, če že srečen ne boš.
In zato ne pišem. Zato.
Tako.
Ampak potem se pa spomnim, da težke knjige težko izobražene elite berejo samo težaki težko izobražene elite in tisti, ki bi se radi pretvarjali, da to so. Navadna raja, vsi mi vsakodnevni povprečneži se pa prav nič ne pritožujemo, če najdemo en lušten spis, v katerem nekdo razlaga kako mu nobene lončnice ne uspe ohraniti pri življenju in kako ga je strah bočnega parkiranja. In potem se moram vprašati: kdaj sem začela pisati za druge? In to ne samo za druge, ampak za tiste druge, h katerim sploh ne spadam. A nisem vedno trdila, da pišem zase? Imamo mogoče kakšen zakon, ki dovoljuje pisanje domišljijskih spisov samo doktorantom slovenistike?
Nimamo, sem preverila.
In zato zdaj spet malo pišem.
Podobni zapisi