Ne bom se več toliko pritoževala

Sem se odločila, da se ne bom več tolk pritoževala. K se mi zdi, da se sam neki pritožujem skoz, sploh tle. K pol je tut kr brezveze brat te stare dnevnike, k je skoz eno in isto, eno in isto, eno in isto meljem že leta in leta in lajf se mi je vmes na glavo postavu in dobesedno vsak njegov del se je tisočkrat izboljšal, jst pa še kar vijem roke v nebo in samo JAMRAMJAMRAMJAMRAM, pa nikol ni nič tko kot bi mogl bit (ker itak ne vem kako nej bi sploh moglo bit, vem samo, da tko kt je zdej, me neki moti).

In namest da bi tle kšne ideje pa inspiracije pisala pa kko se mam dobr pa kk je vse v redu, ker niti ene resne, nerešljive težave nimam zdele v lajfu in vsi moji problemi so itak izmišljeni in ustvarjeni v moji glavi, objektivno ni pa čist absolutno nč narobe … Čak zdej sem izgubila ta stavek. Se prav, namest da bi bili dnevniki polni idej, so polni ene jamrarije iz mojega priviligiranega lajfa.

Tko da včeri k sm se furala na svojo prvo (in verjetno zadnjo) uro kickboxa, sm se prov prisilila gledat skoz okn avtobusa si tupit v glavo, kok bi bla mala jst totalno očarana nad zdejšnjo jst. Kok bi bla jst še pet let nazaj zaljubljena v moj trenutni lajf. Jst pa samo probleme vidim. Pač to ni spodobno in moram nehat tok jamrat, ker sm se same sebe počas naveličala.

Sej bi zdele še neki na hitr pojamrala, ker so se mi plani podrl, pa ne bom. Ne bom! London dežuje, dons še delam, jutr sm pa pol frej do konca tedna. Lajf je lep. Tako.