Pašta s kozicama

Poznava se od mojega tretjega leta, ko se mi je razlil slepič in bi morala biti pome, pa je pozabila. Nisem ji zamerila. Vse od takrat se vsake toliko dobiva, kadar ima opravke kje blizu železniške.

Zadnjič me je klicala: “V sredo bom v Ljubljani! Greva na kosilo?”

Prišla je oblečena v oranžen kostim, z velikim klobukom, v katerem je bilo zataknjeno pavje pero. Kosa, ki jo vedno nosi v desnici, se je bleščala, kot bi bila ravno zloščena in nabrušena. Šli sva na pašto, jaz sem vzela burrato, ona pa s kozicami, dobila je samo dve kozici in kar naprej govorila, da bi moralo pisati ‘pašta s kozicama’, in ne ‘s kozicami’, ker sta samo dve, ampak potem je našla tretjo in je bila tiho, jaz sem pa cel čas samo razmišljala, koliko proteinov je v tej burrati, ker poskušam bolj zdravo jesti, če že alko pijem vsak dan.

Ko sva se poslovili, me je stisnila k sebi in debeli volni njenega kostima navkljub sem čutila vse njene kosti.

“Ne skrbi, draga moja, ne boš umrla zaradi pomanjkanja beljakovin.”