Sram me je

Danes sem dobila sporočilo, da nisem bila izbrana na pesniško delavnico, na katero sem se prijavila. Lagala bom, če rečem, da mi je vseeno. V resnici sem bila presenečena, kako zelo me je prizadelo.

Poslala sem brez pričakovanj in vmes že pozabila, da sem se sploh prijavila.

“Niste bili izbrani”
“Veliko prijav”
“Izbira je bila težka”
in ostale prazne besede, pa so vseeno zabolele, četudi so bile zavite v celofan.

Rada bi, da bi mi bilo vseeno. Zato toliko časa nisem nikamor nič pošiljala. Zdaj pa se mi je zazdelo, da sem končno dovolj odrasla in naredila dovolj napredka na terapiji, da me zavrnitev ne bo prizadela. Pa me je.

Kaj si šla te svoje butaste pesmice pošiljat, a si zmešana? To so pesniki, to so ljudje, ki se spoznajo na poezijo! In ti si šla pošiljat tiste svoje cigumigu verze brez rime, daj nehaj no, kaj ti ni jasno? Kdo pa misliš, da si, Prešeren, ker si tri pesmice napisala? Zakaj se sploh greš neki ven metat, tvoje pisanje je itak prazno in kič in nepomembno.

Počutila sem se kot prevarantka, ki so jo zasačili med pretvarjanjem, da je umetnica. Zakaj se ne morem in ne morem otresti tega pričakovanja, da bi si morala želeti biti umetnica? Če sem res iskrena sama s sabo, nočem biti ne pesnica, ne pisateljica, ne karkoli drugega, samo izrazit se hočem. Hočem samo iz sebe spravit ves ta kaos, ki ga že desetletja nosim v pljučih. In hočem, ne hočem, upam, želim si, da bi ga ljudje videli, in me ne pustili same.

Da me ne bi bilo sram same sebe.

In danes me je bilo sram. Mislila sem, da sem razočarana, da sem žalostna, ampak v resnici sem bila osramočena.

Ni mi vseeno.
Mogoče mi nikoli ne bo.