Čudni Čevlji™️
01022023
Vedno sem imela malo čuden način (namenoma nisem uporabila besede stil ali okus- ne z enim ne z drugim se namreč ne morem pohvaliti) oblačenja. Tolažim se, da je bolje biti čuden kot brezvezen.
V nerodnih osnovnošolskih letih sem se, postrižena na gobico in z velikimi, okroglimi očali à la Harry Potter, po svetu sprehajala v ogabnih neteliranih dvodelnih trenirkah, živo se spominjam tiste živo roza, v kateri sem izgledala kot na avdiciji za petega telebajska, ter ene lovsko zelene, ki bi mi lahko v gozdu čudovito služila za kamuflažo, ako bi kdaj blagovolila dvigniti pogled izza knjig in se sprehoditi v naravo za hišo.
Imela sem tudi eno žametno, v barvi sivke, z belimi volančki na, vsaj tako je izgledalo, naključnih mestih. Ta je bila “ta zahmašna” (prevod za nevernike: za k nedeljski maši).
V srednji šoli sem preklopila na črnino ter nehala verjeti v hlače. Nehala sem verjeti tudi v boga, srečo in svojo prihodnost, a to je mogoče tema za kdaj drugič. Javnost sem ustrahovala v črnem krilu, črni majici, z verigami ovenčanem črnem pasu, s črnimi lasmi, (slabim) črnim mejkapom, črno ovratnico z bodicami, petimi pirsingi in melanholijo kot obvezno opremo. V času mature sem začela v svojo monotono barvno paleto uvajati še rdečo- žal ne na racionalen način, recimo v obliki rdeče majice. Raje sem izbrala peroksid in živo rdečo barvo za lase. V svoj vsakdan sem vnesla še prevelike vojaške jakne, si pobrila obrvi in na njihovo mesto z vodoodpornim črtalom za oči vsak dan risala razne kvazi-umetelne vzorce.
Zakaj, me sprašujete? Ker sem ponavljala za takrat mojo veliko vzornico, Amando Palmer (ena ameriška pevka). Originalne ideje pač v življenju še nisem imela.
Mi je žal? Niti najmanj. Še zdaj me včasih prime, da bi storila kaj podobno trapastega.
Faks je zaznamoval konec obdobja cirkuških oprav, začela sem se ovijati v nedoločljive in dolgočasne obleke, klasična kombinacija kavbojk in majice, z občasno srajco za lepše priložnosti. Šele ko sem končno sprejela, da se moje črnoglede srednješolske napovedi o smrti pri sedemindvajsetih (kot sem že omenila- originalna ideja na mojem zelnjiku še ni zrasla) ne bodo uresničile, in bom še nekaj časa tavala po svetu ter garbala kapitalizem, sem si le našla resno službo in začela malo več misli usmerjati v svoj izgled.
Ne truda- misli! Trud je prišel šele po dveh letih, ko sem bila dovolj finančno stabilna in modno sposobna, da sem lahko začela s počasnim remontom svoje garderobe. Uvajala sem vedno lepše kose oblačil, v katerih se (recimo da) zlijem z okolico. Mislim, da sem svojo podobo končno izpilila do te mere, da me lahko brez skrbi povabite tudi na kakšno bolj gala priložnost, in se bom prikazala oblečena dogodku primerno.
Ampak če si malo čuden si pač malo čuden, in nekje to mora ven udariti, sicer se zadušiš pod težo normalnosti.
Svoj neserijski okus izrabljam na glasbenih festivalih, kjer je dovoljeno vse, nase navdušeno navlečem letom in letnim časom neprimerne butaste stvari z bleščicami in se poslužujem neusklajenih barvnih kombinacij, v vsakdanjem življenju pa se čudnost plazi skozi ozke špranje in se manifestira v obliki divjih potiskov na srajcah in markantnih čevljev. Slednje sicer bolj zbiram, kot dejansko nosim, ker jih ima večina previsoke pete, da bi si z njimi upala na cesto. Po ulicah zato še vedno največkrat koračim v ponošenih belih allstarkah.
Sem torej amaterska zbirateljica čudnih čevljev. Trenutno je v moji skrbno kurirani zbirki pet parov nevsakdanjih in neklasičnih obuval in ker vsak zbiratelj česarkoli rad pokaže svoje skrbno čuvane predmete, bom tudi jaz v nadaljevanju predstavila svojih pet parov Čudnih Čevljev™️, od katerih ima vsak par, kot se za predmete sentimentalne vrednosti spodobi, svoje ime in zgodbo.
Drage moji, dragi moji, predstavljam vam Vilinke, Princeske, Francoske rivierke, Muerte in Ubijalke!
Vilinke, Peter Kozina
Najnovejši par v zbirki in ljubezen na prvo obuvanje. Kupovala sem balerinke, in v obupu že vila roke nad ponudbo enobarvnih obuval nevpadljivih oblik in nevtralnih tonov, nakar mi v oči padejo Vilinke.
“Ogabno,” je bila moja prva misel.
“To moram probat!” pa moja druga.
Na polici so res izgledale noro čudno, v slabem smislu, ko pa sem jih obula, so še vedno izgledale noro čudno, ampak v dobrem smislu. Seveda sem jih kupila. In seveda sem jih nosila še isti dan in bila silno ponosna na svoje nove grde čevlje, ki so bili na koncu, presenetljivo!, skoraj vsem všeč. Še dragi je priznal, da obuti izpadejo okej, potem ko je ob prihodu domov brez besed in brez izraza strmel najprej vanje, potem vame, pa spet vanje, pa spet vame, ter brez besed zapustil prostor.
Vilinke so primerne za piknike, poletne večerne sprehode po mestu- ampak obvezno ob reki, bralne krožke ter za igranje vilincev v Gospodarju prstanov (žal bi jaz za vizualno pripadnost vilinski rasi morala izgubiti nekaj centimetrov v širini in jih dodati višini, tako da ta možnost zame odpade). Dobro izpadejo tudi pri kupovanju lončnic in večjih zemljišč. Odsvetuje se nošnjo v hladnejših mesecih.
Princeske, Irregular Choice
Epitom kiča in vprašljivih odločitev. Princeske so bile prvi par moje zbirke, kupila sem jih v Londonu in so tudi edini Čudni Čevlji™️, med nakupom katerih je bil moj dragi prisoten, vsaj uradno. Ko je namreč videl, kaj sem začela probavati, je šel raje kar stran. Je bil pa nekje v bližini in je vedel, da bom kupila par mavričnih čevljev, posutih z bleščicami ter ovenčanih z bleščečo pentljo. (Preostale štiri pare sem potem raje kupila sama in brez posveta s svetom, ker itak vem, da bi bil svet proti.)
Enkrat mi je ena rekla: “Fak, kako so grdi!”, na kar sem ji lahko odgovorila le: “Anede! Hvala!” Zabavni so tudi nerodni pogledi vljudnih odraslih v stilu: “O, kakšni … čevlji!” Kot da ne vem, da so ostudni.
Princese so sicer super udobne in super kičaste, kar je super kombinacija. Najbolj primerne so za obisk Merkatorja ali Petrola. Po priporočilu proizvajalca je treba biti med nošnjo ekstra pozoren ter se gibati na način in po poteh, da čevlje opazi čimveč deklic, mlajših od osem let. Iz izkušenj vam garantiram, da se jim bo zmešalo! In kaj je lepšega od goreče zavisti osemletnice, ko korakaš mimo nje v teh trapastih, mavričnih in z bleščicami posutih salonarjih s svetlečo pentljo?
Francoske rivierke, Irregular Choice
Od vseh petih parov imajo Francoske rivierke najbolj brezvezen renome. Z igrivim potiskom in luštno pentljo so skoraj prelepe za mojo zbirko. So sicer vpadljivi in nevsakdanji, a manjka jim element grde čudnosti.
To so čevlji, v katerih se igraš turista v starem centru Ljubljane in v vili svojega bogatega ljubimca počitnikuješ na francoski rivieri. So čevlji za kofetkanje, dolge sončne dni in še daljše klepete s prijateljicami, kadar je glavna tema opravljanje drugih, neprisotnih prijateljic. To so čevlji, v katerih se hihitaš in opletaš z jezikom in lasmi. Odlično izpadejo v kombinaciji z lahko poletno obleko in/ali na plaži tropskega otoka in/ali v baru s pisanim koktejlom in/ali s sončnim zahodom za ozadje.
Muerte, Zombie Peepshow
Kupila sem si jih za svojo tridesetko. Ker so Muerte narejene ročno in uvožene iz Amerike, in ker sem včasih škrta na napačnih koncih, in ker je bila ravno pandemija, sem jih dobila šele za svojo enaintridesetko. Itak so bile pa drage za dve darili, tako da se je kar fino izšlo.
Muerte so najdražji in tudi moji najljubši par v zbirki Čudnih Čevljev™️. Obožujem jih. Včasih jih obujem in ponosno, a počasi in previdno paradiram po stanovanju, včasih jih vzamem v roke in se delam, da sem Hamlet.
“Ojoj, ubogi Yorrick. Poznal sem ga, Horacij.”
Ti čevlji niso lahki, so pa poletni, idealni za koktejlanje, ustrahovanje nadrejenih, plesanje po grobovih sovražnikov, za sklepanje mutnih poslov, poroke in pogrebe, obrezovanje rdečih vrtnic, sesanje stanovanja, obiska pobožnjakarske tete, ter za krst prvorojenca. Niso primerni za športno in zimsko pohodništvo, prav tako jih ne priporočajo za na plažo ali bazen.
Ubijalke, Show Story
Ubijalke so dobile ime po svoji zlovešči kostni hrbtenični visoki peti. A ne zaradi pridevnikov “zlovešči, hrbtenični in kostni”, ampak zgolj in samo zaradi “visoki”.
Ti čevlji so tako nerodni, neudobni, neuravnoteženi in nestabilni, da se v njih ubiješ. Bili so cenejši, kot izgledajo, pa že izgledajo poceni. Trdi so in žulijo, kot bi bili narejeni iz prave kosti. Izgled je tako žal njihova edina funkcija, v redkih primerih nošenja pa je obvezno osebno spremstvo in izogibanje neravnim površinam. Je pa to čevelj, narejen za odpuščanje starih zamer in ljudi v službi, obrezovanje belih vrtnic, dobro se znajde tudi na pustih in pustnih zabavah, velikonočnih kosilih ter v stavbah brez stopnic.
To je bil torej slikovni in tekstovni prikaz mojih Čudnih Čevljev™️. Na njihov račun sem prejela že dva komplimenta in veliko zgražanja. K sreči mi moja vera ne dovoli, da bi poslušala mnenja ljudi, ki se oblačijo samo v bež ter mislijo, da zraven pražnjih oblek pašejo tiste napihnjene bele Balenciaga teniske, ki izgledajo, kot bi jim iz podplatov poganjale gobe prašnice.
Kot je naumil eden in edini, nadtalentirani John Maclean: Trendi so za anksiozne.