Mit o beli bageti

Tale zgodba se glasi takole: nekoč, davno je že tega- kakšno leto ali dva, je za devetimi gorami, za devetimi vodami, za devetimi ribniki, za devetimi gozdovi in devetimi studenci živela skupina prijateljev. In ti prijatelji so bili ravno dovolj stari, da so imeli dobre službe, a ravno prav mladi, ali pa neodrasli, da si še niso nakopali hujših odgovornosti in skrbi, ki bi jim mrščile čelo, jim kratile spanec ter jih priklenile na njihove domove. Živeli so brezskrbno, malo potovali, veliko pili, dobro jedli in včasih plesali po mizah.

Neko zimo so se odločili odpraviti v daljno deželo po imenu Francija, češ, da so francoske bele strmine boljše od domačih. Daljše, strmejše, hladnejše, predvsem pa- cenejše. Izposodili so si kombi, vanj naložili smučarsko opremo in za teden dni živeža, ter se podali na dolgo, dolgo vožnjo proti majhnem smučišču, skritem nekje v francoskih alpah. Pot jih je vodila čez zasnežene prelaze, borili so se z lakoto in zastoji na italijanskih avtocestah, a ne glede na vse te prepreke, se njihov duh ni zlomil. Ostali so vedri in veseli, se bodrili s poslušanjem glasbe in se krepčali in pretegovali na bencinskih črpalkah, kjer so srečevali gruče popotnikov, namenjenih v isto smer. Z njimi so si izmenjevali zgodbe ter drug drugemu vlivali pogum.

Lačni belih strmin, belih baget in ostalih francoskih specialitet, so po dolgih, dolgih urah, ko je na zemljo že počasi padal mrak, končno le uzrli pravljično smučarsko vasico, prekrito z belim puhom novozapadlega snega in osvetljeno s toplo svetlobo, ki je šibko sijala od lučk božične smrečice. Njihova vztrajnost je bila poplačana, njihovo trpljenje pozabljeno. Polni radosti so se zagnali proti apartmajčku, najprej po protokolu nazdravili uspešnemu popotovanju, nato pa se brž zagrebli za najboljše postelje in se prijateljsko pričkali, kdo bo spal na pogradu na hodniku.

A ta zgodba ni kronološki popis štorij njihovega smučarskega tedna, ki so se jim pripetile v dneh bivanja v francoskih alpah. To so pripovedi za kdaj drugič. Ali tretjič.

To je zgodba o eni dotični pripetiji, ki se je odvila nekega večera, je bila sreda? ali četrtek?, pa saj ni važno. Kar morate vedeti je, da je v tej mali smučarski vasici dvatisoč metrov nad morjem en mali trg in na tem malem trgu je en mali market. In ta mali market je odlično založen, saj Francozi dobro razumejo, da sta dobra pijača in jedača po pomembnosti takoj za zrakom, ki ga dihamo in internetom, od katerega smo vsi odvisni. Na policah tega malega marketa se tako bohotijo salamice, dimljene, divjačinske in z zelišči obložene, pa pršut, narezan tako na tanko, da se vidi skozenj in se ti kar stopi na jeziku. Vinski kotiček je založen z naborom odličnih buteljk nagrajenih vin, na izbiro je širok asortiman staranih, plesnivih sirov, smrdljivih kot najhujši prdci in s karakterjem, močnejšim kot ga premore marsikateri človek. Največje zvezde pa so bele bagete, sveže spečene, tople in mehke in krhke in slastno dišeče, lično zložene v vitrini brezsramno omamljajo nos mimoidočih kupcev.

Tako se je tistega večera pripetilo, da so prijatelji snedli še zadnjo bageto, ki so jo imeli v apartmaju. Ker je v Franciji shramba brez bele bagete velika sramota in praktično ilegalna, so najmlajšega med njimi, ker so taka pač pravila, poslali po novo zalogo baget. Nesrečni izbranec, zaradi svojega statusa najmlajšega navajen vsega hudega, se je ohomotal v toplo bundo ter se pogumno podal na pot po zaledeneli cesti do malega marketa, ostali pa so nekaj časa še modrovali ob vinu in pelinkovcu, nato pa sklepčno odločili, da je čas za en hiter turnir Enke. Vrgli so karte na mizo in se med sproščeno igro ravno toliko razigrali, da so komaj opazili najmlajšega, ko se je ta vrnil s tremi papirnatimi vrečkami in jih, brez besed in brez komentarja, pospravil na polico nad hladilnikom, ter se pridružil kvartašem.

Odigrali so še nekaj rund, preden jih je igra, ki je z vsakih krogom postajala bolj napeta, dodobra zlakotnila. Odločili so se za krajši premor in se lotili priprave večerne malice. Sirčki, kumarice in pršut. Olive, salama in majoneza. Kaj še manjka? Bela bageta!

Na mizo slovesno postavijo bageto, a ko si prvi utrga kos, si ga le začudeno ogleduje, namesto da bi ga ponesel k ustom. Ostali hitro opazijo njegovo nenaravno obnašanje in ga sumničavo opazujejo. Žvenketanje pribora in šumenje embalaže potihne in v prostoru nastane zmedena tišina. Za hip se zazdi, kot bi se ustavil čas.

“Aja, ja! Saj res! Polnozrnate sem kupil," se zdaj le oglasi najmlajši, brez sledi sramu v glasu, še huje- s kančkom ponosa!

Zmedena tišina se poglobi in zgosti, ter kot težek kosem v vosku namočene vate zaduši ves zvok v prostoru.

"Kaj?" izdavi nekdo iz zaprepadene gruče.

"Pa ja, polnozrnate, da malo probamo," še vedno ni slišati, da bi se najmlajši zavedal, kako hudo je zajebal.

"Okej, daj to šavje stran, boš ti jedel polnozrnato bageto, meni pa daj eno belo," se končno oglasi glas razuma, odločno, a nestrpno, saj si je obetal okusne malice, zdaj pa izgubljajo čas z nekimi butastimi idejami. Tako je to, ko najmlajšemu zaupaš pomembno nalogo!

"Vse so polnozrnate,” v odgovor skomigne najmlajši.

Zmeda v zraku se zdaj kreše z iskricami nejevere, vedno več jih je, vedno težje je dihati in ozračje postaja napeto.

“Kaj, a niso imeli belih baget?”

“Ne, so, so.”

Nejevero izriva nejevolja, gosti se in pod njeno težo klonijo še zadnji drobci pozitivnih čustev, ki so še ostali v apartmaju.

"In ti si kupil sedem polnozrnatih baget?"

"Ne, ena je bela."

“In ti si kupi šest polnozrnatih baget?”

Nihče ne upa na glas izreči, kar si vsi mislijo. Eden od prijateljev poraženo utrga majhen košček polnozrnate bagete in ga žalostno žveči. Gumijasta je, ne drobi se, ni ne topla, ne krhka, ne puhasta, ne dobra. Ostali srepijo v najmlajšega, dokler nekomu pogled ne zaplava po prostoru in se ustavi na kupu kart na mizi. Drugi začutijo nenadno spremembo v zraku in sledijo pogledu prvega. Kmalu vsi, tudi tisti nesrečnež, ki je degustiral polnozrnato bageto, ter ubogi najmlajši, vsega hudega navajen in še hujšega obtožen, v živčni tišini strmijo v razsut kup kart. Nedokončani turnir Enke.

“Zmagovalec dobi belo bageto.”

Odločitev je padla, ugovorov ni. Še vedno molče, se igralci vrnejo nazaj na svoja mesta in v srhljivo tihem prostoru moteče odmeva drsanje stolov po toplem podu ter deljenje kart. Šum se končno poleže, igralci se spogledajo, vsak na koncu svojega stola, s kartami, lično sortiranimi po barvah v levici, ter z desnico v nizkem štartu, pripravljen, da brž izvleče in odmeče kar bo treba.

Delilec iz kupčka izvleče začetno karto ter jo vrže na mizo. In igra se nadaljuje.

Prej so igrali resno, a sproščeno, zdaj pa igra postane neizprosna. Na mizo letijo rdeče karte, pa zelene, rumene in modre, vsaka z malo večjo ihto kot prejšnja, smeri igre se menjavajo hitreje, kot bi jim človek lahko sledil s prostim očesom. Neusmiljenost igralcev se iz kroga v krog veča, kruto mečejo črne karte pred prijatelje levo in desno od sebe, sabotirajo potencialne zmagovalce in brezkompromisno kaznujejo vsakogar, ki prepočasi naznani, da ima v roki samo še eno karto, ali pa po novi ne seže dovolj hitro.

Zrak je nasičen z raščočo jezo, gorečo vnemo in postanim vonjem polnozrnatih baget. Z znanstveno natančnostjo magistrov arhitekture se seštevajo točke, vnemajo se špetirji, pelinkovca je zmanjkalo, karte padajo po tleh, kozarci tudi, in po dolgi in naporni igri se nekomu kočno uspe za dovolj časa potuhniti, da ne postane tarča srda in sabotacije ostalih, ter z veliko sreče in malo pameti je meja točk za konec igre dosežena. Še enkrat se preštejejo vse točke, pa še enkrat in še enkrat, saj si ne smejo dovoliti niti najmanjše matematične napake, in na koncu je končno razglašen veliki zmagovalec. Dobitnik bele bagete, navečja čast apartmaja!

Sledi veliko rajanje, praznovanje, priredijo manjšo proslavo in prezračijo apartma, da se znebijo težkih čustev, ki so se vse od prihoda polnozrnatih baget kopičila v zraku. Šele nato je čas za težko pričakovano, svečano podelitev nagrad.

Na mizo je slovesno postavljena prva vrečka baget, v kateri so tri bagete, in zmagovalec seže vanjo, preveri prvo bageto, pa drugo in tretjo. Vse so polnozrnate. Bele bagete ni.

Na mizo je slovesno postavljena druga vrečka baget, v kateri sta dve bageti, in zmagovalec ponovno seže vanjo, preveri četrto in peto bageto. Obe sta polnozrnati. Bele bagete ni.

Na mizo je slovesno postavljena tretja vrečka baget, v kateri je ena bageta in zmagovalec zopet seže vanjo, preveri šesto bageto, a je tudi ta polnozrnata. Bele bagete ni.

Bele bagete ni.

Bele bagete ni!

BELE! BAGETE! NI!

Prostor preprede težka tišina brezupa in utopi besede najmlajšega, ki še kar sveto zaprisega, da je kupil eno belo bageto.

Bele bagete nikoli ni bilo …

Tisti večer so vsi poraženci. Bela bageta pa ostaja mit, legenda, nerazrešena uganka.

Mogoče vam zgodbe nisem povedala točno tako, kot se je odvila. Vidite, že dolgo je tega in moj spomin ni več to, kar je bil. A bolečina ob beli bageti, ki sem si jo pošteno priigrala in nikoli dobila, bo ostala z mano za vedno.