Čtivo v letu dva tisoč dvaindvajset

05032023

V letu dva tisoč enaindvajset sem prebrala okoli štirideset knjig in v lansko leto, leto dva tisoč dvaindvajset, sem zato vstopila ponosna in suverena, oborožena s trdno vero, da bom v prihajajočem letu brala, brala, brala in samo brala, in podrla vse svoje osebne rekorde.

Potem pa je iz takih in drugačnih razlogov šlo vse narobe in končna žetev bralnega leta je bila borna. Prečitala sem kilavih osemnajst (18!) knjig, in še to sem proti koncu žrla lahkotnejše stavčne strukture mladinskih romanov, ker karkoli težavnejšega pač ni šlo čez sito razumevanja v mojih možganih.

Sem pa vztrajala vsaj pri zapisu vtisov in opisov prebranih knjig, ki jih sproti objavljam na Goodreads profilu, malo manj sproti na instiču pod psevdonimom blebetalka, daleč najmanj sproti pa tule, na Blebetu, kjer sem se interval knjižno obarvanih objav odločila skrajšati na eno leto.

Kako mi pa gre letos branje? Brez komentarja. Bom o tem jamrala čez kakih dvanajst mesecev. Gremo zdaj raje na moje občutke in dognanja iz lanskoletnega bralnega izkupička.

Seznam lani predelanega gradiva:

Enajst minut, Paulo Coelho
Na svojem dvorišču, Suzana Tratnik
Normal People, Sally Rooney
Women Don’t Owe You Pretty, Florence Given
Hlapci, Ivan Cankar
Pontonski most, Suzana Tratnik
A Portrait of Maldives, Adrian Neville
Girl, Woman, Other, Bernardine Evaristo
Sanje o belem štrpedu, Marjana Moškrič
Meditations, Marcus Aurelius
Good Omens, Terry Pratchett & Neil Gaiman
Jonatan Livingston Galeb, Richard Back
Exhalation, Ted Chiang
Gremo mi v tri krasne, Nataša Konc Lorenzutti
We should all be feminists, Chimamanda Ngozi Adichie
Atomic habits, James Clear
Cat person and other stories, Kristen Roupenian
Americanah, Chimamanda Ngozi Adichie

Pa še povezave do prejšnjih objav s knjižnimi recenzijami iz leta 2021, ako utegne koga zanimati (ja, predlani sem imela visokoleteče sanje objavljati kvazi recenzije vsako četrtletje):

Čtivo drugega polletja dvaenaindvajset
Čtivo prvega četrtletja dvaenaindvajset
Čtivo drugega četrtletja dvaenaindvajset

Enajst minut

V gimnaziji sem prebrala dve Coelhovi knjigi, Alkimista in Priročnik bojevnika luči, kar je bilo dovolj, da sem se razglasila za resno oboževalko. Zdel se mi je globok in filozofski. Sploh Priročnik bojevnika luči me je spravil čez kar nekaj težkih obdobij in še danes ga vzamem v roke ter se mu pustim prizemljiti, kadar me povozi lajf. Kasneje sem prebrala še Veronika se odloči umreti, ki se mi je zdela, z eno besedo: “eh”, potem pa sem do nedavnega dala Coelha na pavzo. Doma imam sicer kar nekaj njegovih knjig, a nekako nisem bila nikoli prave volje, da bi se še kakšne lotila.

Prišlo pa je novo leto in s sabo prineslo blažji bralni mrk. Po domačih policah sem med kupi neprebrane zajebane literature iskala nekaj lažje berljivega in izbrala Enajst minut. Prepričal me je opis na zadnji strani ovitka, ki mi je obljubljal sočno zgodbo o prostitutki in njeni drzni ljubezni do nekih tipov, ter raziskovanje duhovnega odnosa med seksom in ljubeznijo.

K sreči od knjige nisem prav nič pričakovala, ker sem en velik nič tudi dobila. Coehlo se je poskušal vživeti v vlogo Brazilke, ki v Švici prodaja svoje telo. Ni me prepričal. Moški, ki pišejo res dobre ženske like so redki, in Paulo pač ni eden izmed njih.

Liki so togi, zlorablja jih za to, da nam skoznje razlaga svoj filozofski pogled na ljubezen in spolnost, manj ga pač zanima, kako umetne so njihove reakcije in kako neverjetni so včasih dogodki, v katere jih postavlja. Začetek, ki opisuje odraščanje glavne junakinje, je bil sicer lušten, strani so se sprva obračale kar same od sebe, a ko enkrat pridemo do prostitucije, se začne ta neka kvazi filozofija, ki se ponavlja in ponavlja in površinsko ter z veliko mero obsojanja analizira moške in ženske in odnose in ljubezen. Tudi zaplet in razplet zgodbe nista nič novega ali posebnega.

Paulo v svoje knjige vpleta življenjske modrosti/izhodišča za razmišljanje, in ravno zaradi tega je ali ljubljen ali pa osovražen. Če se v njegovem filozofiranju najdeš, ti lahko spremeni življenje, če pa se ti zdijo njegove besede plitke in preveč poenostavljene, mu očitaš puhlost in pokroviteljstvo.

In zame je bila Enajst minut plitka in preveč poenostavljena.

Na vrh

Na svojem dvorišču

Že dolgo se nisem s knjigo spontano tako ujela. Pot do mene je našla preko božične knjižne izmenjevalnice, kjer sem si zaželela knjig slovenskih avtorjev. Res jih premalo poznam in še manj berem.

Ob prelomu starega v novo leto me je nato objel krajši bralni mrk. Nobeno čtivo mi ni dišalo, načela sem kar nekaj knjig, pa jih po nekaj desetih straneh odložila. Potem pa mi pod prste pride Na svojem dvorišču. Nekaj časa jo sumničavo valjam po rokah- bež naslovnica, na kateri je črnobela fotografija deklice, obdana z jato kokoši, me ni posebej očarala. Kaj naj rečem, storila sem smrtni bralni greh in sodila knjigo po platnicah.

Odprem na naključni strani, 99: Nosim star dolg usnjen vojaški plašč in nohte sem si pobarvala zeleno. Bilo je pred približno dvanajstimi leti, ko sem študirala sociologijo, si negovala dolge nohte in enkrat na mesec potovala domov v Mursko Soboto.

Takoj sem vedela, da je to knjiga zame. Nisem študirala sociologije, dolge nohte sem si negovala zelo kratko obdobje, saj jih že celo življenje grizem, imela sem dolg plašč, sicer ne usnjen, ampak vseeno precej zlovešč in enkrat na mesec sem potovala domov v Sorico namesto v Mursko Soboto. Čeprav je bila avtorica rojena dobre četrt stoletja pred mano, čeprav je bila njena izkušnja v mnogih pogledih zelo drugačna od moje, sem se našla tako v njenih otroških spominih kot v opisih študentskega življenja, ter v lovljenju samega sebe po drugih državah, kjer je predrag kos pice na tržnici edini ritual, ki te še prizemljuje.

Spontane žurke, podnajemništvo in Metelkova, verna babica, ki vlada njenemu dvorišču in jo vedno boli želodec, škatle polne tetanusa in župa s fajdini, srečanja s smrtjo, alkoholizmom in vaškimi čudaki, odhod iz vasi v mesto in kasneje v druge države, v vseh zgodbah sem odkrila vsaj en del svojih spominov. So humorne, odkritosrčne, samokritične in pa vseskozi malo melanholične. Kot bi imele čez potegnjen ravno tak sepija filter kot naslovna fotografija. A ta včasih komaj opazna žalost ne izhaja iz obupavanja, ampak iz neverjetno prodorne opazovalke, ki si o svetu ne dela utvar. Čustvene scene odlično opiše brez čustvenega izsiljevanja, ki ga v zgodbah tako ne maram in njene besede so se mi na mnogih straneh zarile v srce.

Na vrh

Normal People

Nisem ziher, kaj naj si mislim o tej knjigi. Na začetku je čudovito ujeta ranljivost odraščanja, a kaj kmalu pridemo do glavne teme knjige, odnosu med glavnima likoma, in stvari se zaciklajo. Do tretje četrtine sem bila tako prepričana, da mi knjiga ni preveč všeč, čeprav je luštno napisana in izjemno berljiva. Potem sem dojela, da me je avtorica prelisičila! Ustvarila je glavna lika, ki sta mi šla tako na živce, da sem sovraštvo do njiju zamenjala za sovraštvo do knjige.

Torej: ni mi všeč, o čem je pisala, a je to, o čemer je pisala, napisala fenomenalno. Ni čudno, da sem zmedena skoraj bolj kot Marianne in Connell, naša protagonista, okoli katerih se suče dogajanje v knjigi. Njuna zgodba je zgodba z malo vsebine, brez večjih zapletov in karakternega razvoja, ki nam pokaže sivo vsakdanjost življenja normalnih ljudi. Takih, o katerih nihče ne piše knjig. Razen Sally, očitno.

Marianne in Connell sta edina razdelana lika v knjigi, vsi ostali so tam bolj za okras, in če bi njuno razmerje opisali z fejsbuk statusom, bi bilo: “Zapleteno je.” Malo bluzita, potem povsem nedolžne opazke in pogovori eskalirajo v hude prepire, se oddaljita, spita z drugimi normalnimi ljudmi (ki trpijo zaradi njune medsebojne odvisnosti in nesposobnosti normalne komunikacije), pa spet trčita skupaj, malo seksata, nekdo spet nekaj napačnega reče, se spičita, in tako dalje vsa štiri leta, kolikor časa ju spremljamo v knjigi. Zapleteno je, okej? Saj se imata ful rada! Ampak vseeno si najdeta druge partnerje. Pa ja pa ne pa nevem pa bi pa ne bi pa ljubim te pa spizdi.

Verjetno vsi poznamo kakšen tak brezpomočen par v resničnem življenju, ki vedno nekaj imata ampak nikoli nista zares skupaj. In si želimo, da bi nehala zganjati brezvezno dramo, se posipati s pepelom in igrati žrtve. Da bi se pogovorila kot odrasli osebi, če pa že to ne gre, da bi vsaj trpela na samem, ne pa da za sabo potegneta še cel kup drugih ljudi.

Ravno ta ciklična dinamika, ki ne vodi nikamor, je tako odlično opisana, da imam besed. Povsem me je prevzelo, kako Sally zna vsakdanje, dolgočasne trenutke preplesti s čustvi in jih opisati na tako živ in iskren način, da me je lepota stavkov včasih kar zabolela. Čeprav se v zgodbi dogaja bore malo, ji uspe v bralca vnesti neko negotovost, ki nas kar vleče naprej.

Zato pa ne vem kaj naj si o knjigi mislim. Stil pisanja vsekakor zelo, zelo všečen, vleklo me je k branju, čeprav se skoraj nič ni dogajalo, liki so bili dovolj prepričljivi, da so me spravljali ob pamet, a na koncu … Na koncu je Normal People čudovito pisanje, ki mi ni dalo ničesar.

Na vrh

Women Don’t Owe You Pretty

Prvo kar moram priznati tej knjigi je, da je lepa. Vizualno. Lepa je naslovnica, lepe so ilustracija, lep je potisk strani in pa leopardji vzorec na notranji strani platnic.

Knjig o feminizmu (žal) nisem nikoli brala, in Women Don’t Owe You Pretty mi je bila predstavljena kot primerno prvo čtivo na to temo. V njej se Florence dotakne veliko pomembnih tematik in problemov, a se mi zdi, da nikjer ne gre v globino. Veliko besed in lepih slikic, vsebine pa bore malo, pa še ta, ki je, se ponavlja. Kar je Coehlo za filozofijo je Given za feminizem.

Njen način pisanja mi ni ravno ljub- odvečno mi je direktno nagovarjanje bralca, ki ga zapazim v številnih neleposlovnih knjigah. Ne rabiš me najprej tri strani spodbujati, da imam to!, da sem vredna!, lepa!, sposobna!, preden mi postrežeš s tremi stavki vsebine.

Verjetno je Florence čisto fajna punca, a jih le šteje komaj nekaj čez dvajset, kar se odraža v njeni sporočilnosti. Ne pravim, da je njena mladost ovira- absolutno ne. Samo jaz osebno se zelo težko poistovetim z dvajsetletnicami in med branjem sem se včasih počutila, kot da sedim na kavi z glasno prijateljico, ki mi vedno govori ene in iste stvari o njenem dolgočasnem tipu, mi ne pusti do besede in vsak pogovor napelje nase.

Manjkalo mi je tisto nekaj več, nekaj, kar še ne bi slišala, nekaj, o čemer bi lahko razmišljala. Definitivno nisem ciljna publika za to knjigo, saj so moji pogledi in mnenja že dolgo isti (mogoče celo bolj radikalni), kot ta, opisana v knjigi. A čeprav se s knjigo absolutno nisva ujeli, ji vseeno ne morem pripisati statusa šavja. Je povsem solidna knjiga za začetnike feminizma, se pa dotakne zgolj in samo grobih osnov. Škoda, da ni izšla pred desetimi leti, saj bi bila zelo primerna za dvajsetletno mene.

Priporočaš kakšno knjigo o feminizmu? Tako, ki gre globlje od “Ne fejkaj orgazma” in “Bolje biti samska kot v slabi vezi”?

Na vrh

Hlapci

Čigava neumna ideja je bila, da to brezčasno satirično dramo uvrsti na seznam obveznega srednješolskega čtiva? Kot bi se šolski sistem namerno trudil, da celi generaciji zagabi klasike vse od Cankarja do Prešerna. Niti slučajno ne mislim, da so najstniki neumni in nesposobni razumevanja tudi težkih vsebin, ampak v različnih starostih nas zanimajo različne stvari, in upam si trditi, da velike večine še ne polnoletnih (v katero sem absolutno spadala tudi jaz!) politične teme oportunizma in konformizma, opisane v Hlapcih, pač ne ganejo.

Hlapci, čeprav se raztezajo čez manj kot sto strani, so daleč od lahkega branja. Skoraj vsako stran sem morala prebrati dvakrat, počasi, včasih tudi naglas, da sem sploh dojela, kam peljejo zapleteni stavki, na koga se nanaša pogovor in kdo je kje in kaj je rekel komu.

V knjigi opisane situacije se v ciklih ponavljajo še danes, sto let kasneje, in tudi najbolj znan citat, ki ostro obsoja hlapčevsko naravo slovenskega naroda, lahko z lahkoto preverimo tako, da odpremo enega od slovenskih spletnih portalov in se izgubimo v komentarjih sodržavljanov. Slednje, zavoljno duševne dobrobiti, močno močno odsvetujem.

V Siolovi marčevski kolumni V bran nasilnežu, je Miha Mazzini izpostavil slovensko literaturo kot literaturo odsotnih očetov. Citiram “Če so tam, so ali mevžasti ali pa podivjani nasilneži ("agresivno naravnani", kot bi rekli danes), v obeh primerih pa ne opravljajo svoje očetovske funkcije.” Ker sem Hlapce brala ravno marca (pa še pred volitvami! Kaj naj rečem, res mi je ratalo ujeti pravo obdobje), sem bila zato še toliko bolj pozorna, da taisto velja za to Cankarjevo delo. V prizoru, ki se odvija v izbi našega glavnega protagonista Jermana, njegov fotr ni omenjen, mati pa je, jasno, ustrežljiva, pobožna žrtvena figura.

Se je pa vsaj nekaj spremenilo od takrat. Ko Jerman materi naroči, ne prosi, naroči!, naj pripravi čaj in prigrizek, sem želela z roko seči med vrstice ter mu eno primazati: “Sam si nareži to butasto salamo in sir in skuhaj en jebeni čaj!”

Na vrh

Pontonski most

Moja pot čez Pontonski most je bila skoraj tako zapletena, kot odnos naše glavne junakinje in njene ljubice. To je bila druga knjiga te avtorice, ki sem jo prebrala, in ker mi je prva, Na svojem dvorišču, tako zelo prirasla k srcu, sem se seveda v Pontonski most vrgla s podobnimi pričakovanji.

Kaj kmalu sem zmedena ugotovila, da gre za nelinearno pripoved. Takrat se mi je Pontonski most prvič zamajal pod nogami. Praviloma ne maram takih časovnic, ker mi moj fokus zlate ribice otežuje retrospektivno sestavljanje zgodbe. Stvar okusa in osebnih hib. Vseeno sem previdno stopala dalje in spoznavala glavno junakinjo, ki kar naprej išče sebe, se sprašuje, kaj dela s svojim življenjem, kaj si sploh želi delati in koliko alkohola mora zliti vase, da lahko za nekaj časa pozabi na to vprašanje. Utapljanje v drogah je res beg iz realnosti, ne pa tudi izhod iz nesrečnega cikla. Za slednjega pa žal ni dovolj samo razmišljanje in valjanje v lastni nesreči.

Srečujemo se torej z življenjskimi vprašanji in resnimi situacijami, je pa opis dogajanja vseskozi skorajda lahkoten. In nikamor ne vodi. Predvidevala sem, da je ta ujetost v nekakšnih življenjskih vicah cela fora knjige in ker so bili prizori dovolj zabavni in pripoved ravno prav nostalgična, sem Pontonski most prečila dalje. Do zadnjega poglavja sva se s knjigo že zelo ujeli in tudi toksični odnosi ter igranje žrtve (sicer meni dve manj zanimivi temi) me zaradi obilice humorja in samoironije niso motili.

Potem pa je prišlo zadnje poglavje.

Ne gre za to, da ne maram ogromnih preobratov na samem koncu. Gre za to, da jim redko verjamem, ker se zgodijo iznenada in brez vsakršnega koli namiga skozi zgodbo. Če je nekdo celo zgodbo hudo osamljen in depresiven, v zadnjih petih straneh pa iznenada premaga vse tegobe tega sveta, se poroči, napiše knjigo, in kupi hišo z bazenom... Od kje? Kako? Razloži mi! Ne mi vseh travm razrešit v zadnjem poglavju!

Če odmislim zadnje poglavje, mi je bila knjiga všeč. Ampak tisto zadnje poglavje…

Na vrh

A Portrait of Maldives

Večina turistov (vključno z mano) gre na Maldive izležavat pod palme v letoviščih, in ne raziskovat poseljenih otokov. Škoda. Knjiga Portret Maldivov namreč čudovito opiše preteklost tega rajskega otočja, šege in navade, politiko in vero, trgovino in rokodelstvo tamkajšnjih prebivalcev, ter s tem da vedeti, da skupek slikovitih koralnih otokov ponuja veliko več od barvitih sončnih zahodov in peščenih plaž.

Knjiga mi je bila sicer podtaknjena v sobo, in za razliko od treh bukvic, ki sem jih spakirala s sabo (Emma, Good Omens in Der Blaue Siphon), je imela veliko slikic. Te so bile v vročini in pesku veliko mikavnejše od zatežene literature. Sprva sem jo dvakrat brezbrižno prelistala in si z občudovanjem ogledovala neštete pisane fotografije. Nato sem našla odlomek, ki se mi je zdel zanimiv, pa še enega in še enega, in se na koncu le odločila, da knjigo preberem, kot se knjige spodobi brati: od začetka do konca.

Mogoče pa končno le prihajam v leta, ko me na potovanjih iskreno zanimata tudi zgodovina in kultura kraja, ne samo kje imajo kaj dobrega za pojest in popit.

Da so naj stvari tri, je prepeval že Jan Plestenjak, zatorej prilagam tri zanimivosti o Maldivih, ki so me dovolj osupnile, da sem si jih zapomnila do današnjih dni.

Za Maldive pravijo, da so osmo čudo sveta, sestavlja jih skoraj tisoč dvesto (1200!) koralnih otokov, ki so razporejeni v 26 koralnih atolov (= obročast otok z laguno v sredini, večinoma vulkanskega nastanka). Poseljenih jih je manj kot dvesto.
So najnižja država na svetu. Okoli 80% kopnega je v času najvišje plime manj kot meter pod morsko gladino, najvišji (naravni, jasno) vrh pa dosega častitljiva dva metra in pol! Dva metra in pol! V teh krajih bi se še jaz šla hribolazenja!
Turizem se je razvil šele v 70ih (tako pozno?) in od takrat se je populacija početverila (kakšna gužva!). Skoraj polovica jih živi v betonski džungli Maleja, ki je popoln kontrast peščenim plažam, turkizni vodi, kičastim palmam, in instagramabilnim sončnim zahodom, s katerimi trpajo turiste.

Na vrh

Girl, Woman, Other

Girl, Woman, Other sem se lotila štirikrat, preden so stavki le stekli in me je dovolj potegnila vase, da je postala ena od redkih letošnjih dokončanih knjig. Prvič enostavno nisem bila dovolj zbrana, in sem na polovici prvega poglavja ugotovila, da nimam pojma, kaj sploh berem. Drugič se mi je uspelo dovolj sestaviti skupaj, da sem opazila zanimiv stil pisanja brez pik in v zasanjanem tonu, ki že skoraj meji na poezijo. Ni mi bil všeč. Tretjič sem prebrala samo prve štiri strani in se naveličala. Četrtič pa sem si končno vzela dovolj časa, da sem se dokončala prvo poglavje, ki me je posrkalo v naslednjega, ki me je popeljalo do še naslednjega, ki me je tako očaralo, da sem knjigo brez prisile prebrala do konca.

Navdušila me je! V njej so orisana življenja dvanajstih, večinoma temnopoltih britanskih žensk, hudomušne in žalostne se med seboj prepletajo in pripovedujejo zgodbe najstnic, ki mislijo, da razumejo svet, stark, ki vedo, da sveta ne moreš nikoli razumeti, ter žensk iz vseh generacij vmes, ki vsaka zase in vsaka po svoje gradijo svoje življenje. Knjiga mi je dala čutiti in misliti, v njej so bili odlomki, ki so me grabili za grlo, da sem od groze komaj dihala, in pa cele strani, ob katerih so me od ganjenosti ščemele oči.

Upala sem že, da mi je Evaristo vrnila motivacijo za branje, pa sem žal po prebrani zadnji strani takoj spet zapadla nazaj v ne-bralski vajb. Očitno sem ljubezen do knjig letos nekje založila. Če jo najdeš, mi prosim sporoči! Častim pijačo.

Na vrh

Sanje o belem štrpedu

“We have Hunger Games at home” varijanta.

Mogoče s to primerjavo delam krivico obema, Sanjam o belem štrpedu in Igram lakote, ker slednje v resnici poznam samo posredno. S tem hočem reči, da sem gledala dva filma. Ko bolje pomislim, mi na Igre lakote sliči samo svet, v katerem se zgodba oddaja, pa še to le delno- namesto nabora različnih okrožij, se pri Štrpedu mesto deli “samo” na bogato in revno četrt.

Okej, v resnici primerjava ni bila na mestu. Vzamem nazaj. Obe knjigi, kot še tisočere drugih, zgodbo postavijo v svet, kjer sta meji med razsipnim življenjem in životarjenjem jasno začrtani, ljudje iz enega in drugega becirka pa se, jasno, mrzijo in ne mešajo med sabo.

Mogoče bi jo pa lahko primerjala s HP-jem, ker tudi tu spremljamo druščino treh nadebudnih mladostnikov, ene punce in dveh fantov (a obstaja kakšna slavna knjiga, v kateri nastopa trio sestavljen iz dveh punc in enega fanta? Zakaj sta ponavadi dva fanta in ena punca?), njihove vragolije in težave. Predvsem težave, itak, ker biti najstnik je zajebano.

Ali pa če neham iskati neke za lase privlečene primerjave in poskušam objasniti, kaj je fora knjige. Gre za luštno napisan mladinski roman z grdo platnico. Zgodbo prvoosebno izmenjujoče pripovedujejo vsi trije glavni pajdaši, ki jih spremljamo skozi odraščanje v revnem delu. Glavni zaplet nastane, ko se zaradi mamine poroke edina punca v trojici preseli v bogati del mesta, med bogatunske kravatarje. Družbica začne razpadati, poleg revščine in izgub prijateljstva pa se imajo čas ukvarjati še s klasičnimi vprašanji o socialni krivičnosti ter mukotrpnim opravilom iskanja samega sebe, ki nekaterim uspeva bolj, večini pa manj uspešno. Tako nekako. Fletno branje, a nič pretresljivega.

Kaj je pa štrped? Ej, še vedno nisem ziher. Neka mitična žival, pol polh, pol ptič, pol sokol, pa iz ušes mu poganja jesenovo listje.

Na vrh

Meditations

V stoicizem sem zašla po pomoti in se skoraj leto z njim filala samo preko motivacijskih izrekov in citatov, jutjub videov in blog objav naključnih tipov, katerih namen je filozofijo na poljuden način predstaviti nam, plebejcem. Ideje so mi bile všeč, hajp okoli njih pa malo manj, zato sem se odločila, da si ga neham drkat na interpretacije in grem direkt do izvora.

Meditacije Marka Avrelija naj bi bile čudovit uvod v stoicizem, doletela pa jih je ta nesreča, da so v high-tech-crypto-entrepreneur-bro svetu postale nekakšna biblija osebnostne rasti. Tako kot se je minimalizem izkrivil v tekmovanje, kdo ima manj, joga pa v samo še en način do čvrste zadnjice, se tudi stoicizem zna preleviti v egocentrizem. Ena od glavnih idej stoicizma- skrb za sočloveka in delo v dobro skupnosti, se je v današnjem svetu individualizma kar nekako izgubila, tudi pehanje za slavo in denarjem novodobnih stoikov ne moti, čeprav ga Avrelij strogo obsoja.

Stoicizem je danes znamka, industrija, ki obrača velik denar, Avrelij, Seneca in Epiktet pa se obračajo v grobu.

Opala, malo me je zaneslo s tem tarnanjem nad kapitaizmom, kaj pa knjiga kot knjiga? Naj vas naslov ne zavede, Meditacije nimajo veze z meditiranjem! Gre za kup zapiskov rimskega cesarja in filozofa, Marka Avrelija, ki je svoja razmišljanja pred dva tisoč leti zapisoval v skrivni dnevnik, tega pa so objavili šele po njegovi smrti. Sprašuje se o istih eksistencialnih vprašanjih, s katerimi se ubadamo še danes. Kdo sem, kaj je moja vloga v svetu, kako naj živim in kaj naj počnem. Na to sceno. Fascinantno, kako se človeška narava in razmišljanje nista spremenila in je tako stara knjiga še danes povsem aktualna. Precej tem se skozi knjigo ponavlja, a konec koncev ni pisal knjige, ampak samo svoj dnevnik. V mojih dnevnikih so tudi že deset let ene in iste jamrarije in nobene samorefleksije, tako da Avreliju res nimam kaj očitati.

Obvezno čtivo za vse, ki vas stoicizem zanima, in ste se mogoče že kdaj srečali z Markovimi razredčenimi citati na internetu. Berite počasi, stavek za stavkom. Podčrtujte. Primerjajte z dogajanjem v današnjem svetu. Z dogajanjem v vašem življenju. Ja, malo več časa in umskega napora bo potrebno, ampak pravi stoik se vendar ne sme prepustiti lagodnosti in ubrati lažje poti.

Na vrh

Good Omens

Moj izvod Good Omens je preklet. S knjigami sicer ravnam lično in odgovorno (okej, v zadnjih letih si dovolim kaj podčrtati in označiti (jasno samo knjige, ki so v moji lasti!)), Good Omens pa se je nekako izmuznila moji skrbni oskrbi in se vrnila pretepena, počečkana in zmečkana, umazana, strgana, polita s kavo, krvjo in voskom, ter prelepljena s selotejpom.

Letos sem jo prebrala na jadranju, kjer se je cel teden pražila na palubi, pridelala še nekaj raztrganin in čačk ter se do konca prepojila s slanim morskim vetričem. Vanjo sem zapisovala pijane haikuje in rezultate dirke v gumenjaku. Enkrat sem jo po nesreči polila s pivom, dvakrat z aperolom. Knjiga dobesedno razpada, a se mi z vsakim izpadlim listom, ki ga z lepilnim trakom postrani pritrdim nazaj, še bolj zasidra v srce.

Pratchett in Gaiman sta le moja najljubša avtorja, vsak posebej in vsak zase, in neskončno sem hvaležna vesolju, ki ju je pred tridesetimi leti prepričalo, da združita svoje stavkotvorne spretnosti. Good Omens je konglomerat vsega, na kar najbolj palim v knjigah. Je temačna, a brihtna in briljantna in polna humorja. Ob pozornem branju najdeš v njej toliko navezovanj in referenc, da potem hiperventiliraš in opletaš okoli sebe kot anksiozna vidra, povsem očaran nad pretkanostjo pisateljev. Razplet je mogoče malo antiklimatičen, a je konec dovolj lušten, da popravi hipen slab vtis.

Zanimivo zapakirana zgodba, h kateri se znova in znova vračam že iz srednješolskih dni.

Za literarno poslastico pa še scena mojega najljubšega lika (apokaliptični jezdec Vojna):

“The men in the room suddenly realized that they did not want to know her better. She was beautiful, but she was beautiful in the way a forest fire was beautiful: something to be admired from a distance, not up close.

And she held her sword, and she smiled like a knife.”

P. S. Saj res, kaj pa vsebina? Verska in moralna satira o prihodu antikrista na zemljo ter približajočem se koncu sveta, ki naj bi se zgodil … Naslednjo soboto.

Na vrh

Jonatan Livingston Galeb

“Večina galebov se ne potrudi, da bi se naučila kaj več kot napreprostejše o letenju - kako prideš z brega do živeža in spet nazaj. Za večino galebov ni pomembno leteti, temveč jesti. Temu galebu pa ni bilo pomembno jesti, temveč leteti. Bolj ko vse drugo na svetu je Jonatan Livingston Galeb ljubil letenje.”

Kratka in (mogoče le navidez?) preprosta zgodba, ki na borih šestindvajsetih (26!) straneh oriše štorijo o prav posebnem galebu, galebu, ki je bil tako obseden z letenjem, da si je nakopal izgon iz jate. Galebovo poslanstvo je namreč goltanje rib, ne pa višinsko in hitrostno letanje! Sramota! To se pa ja ne spodobi! Škandal! Tako obnašanje je treba zatreti v kali!

Povsem razumem stališče mnogih, ki ob zgodbi zavijajo z očmi in se zgražajo nad očitno simboliko ter vrinjenimi krščanskimi oziroma spiritualnimi temami. A zame ima ta knjižica posebno mesto v srcu. Moj oče jo je imel rad, pa je bil daleč od dežurnega družinskega knjigožerca. Posodil mi jo je za prvo branje, v mojih zmedenih najstniških letih, ko sem se počutila izgnano iz jate pa čeprav sploh nisem rada letela. Zdaj pa jo vsake toliko prečitam, kadar se mi zdi, da jo potrebujem. V njej najdem tolažbo in nekaj upanja, pa hrepenečo željo, da nekoč le odkrijem kaj je meni to, kar je bilo Jonatanu letenje. In za to sem pripravljena poslušati vso zgražanje sveta.

Na vrh

Exhalation

A veš uno, ko si totalno nahajpan, potem pa te nekdo vpraša, o čem se gre, in iz sebe ne spraviš enega povezanega stavka? Enostavno ne gre.

O čem se gre?

O vsem. O življenju. O zavesti. Kaj nas dela ljudi, v kaj verjamemo in kako bi bila naša življenja drugačna, če bi bilo to, v kar “samo” verjamemo, dejansko dokazano. Če ne bi rabili več verjeti. Kaj sploh je umetna inteligenca in ko zares obstaja, kako rešujemo etična vprašanja povezana z njo? Ali so ustni zgodovinski viri res manj resnični od pisnih, ali to izhaja iz tega, da smo se odločili dejstva postaviti pred čustva? Kako izgleda vsakdan v svetu, kjer so paralelna vesolja samoumnevna? Če dokažemo, da svobodna volja ne obstaja, bi se tvoje obnašanje in odnos do življenja spremenila?

Bom raje utihnila. Nisem sposobna opisati domiselnosti te bukvice. Čudovita, čudovita zbirka kratkih zgodb, ki pa se jih je treba lotiti zbrano in počasi. Med branjem pa me niso boleli samo možgani, ampak mnogokrat tudi srce.

Na vrh

Gremo mi v tri krasne

“To je pa ena taka luštna knjiga!” je bila moja prva misel, ko sem prebrala Gremo mi v tri krasne. Moja druga pa: “Pa Urša, kaj tebi ni jasno? Zgodba se vrti okoli resnih in resničnih težav mladostnikov! Odvisnost od telefona, smrt, razpadi družin, motnje hranjenja, depresija! In to je tebi luštno?”

To ravno ne, ampak slog pisanja, pronicljivi prvoosebni pripovedovalci in pa ta ponotranjena mladostniška jeza na cel svet so me pa iskreno nasmejali. Že 15 let je minilo odkar sem spadala pod slovensko mladež, otrok pa nimam, zato se me opisane stiske mogoče niso dotaknile na tako osebni ravni, kot bi se me, če bi imela svojo otročad, ali pa bi bila desetletje mlajša.

V zgodbi se gruča od telefona odvisnih najstnikov pod prisilo znajde na taboru, kjer tehnologija ni dovoljena. Precej jasno je, da je vsak od udeležencev s sabo prinesel še cel nabor drugih psihičnih težav, zato sem se spraševala, ali je njihovo celodnevno visenje na telefonu res glavni problem, ali zgolj posledica nepredelanih travm- večinoma glede odnosov znotraj družine. Saj pravijo, da so otroci naše ogledalo. Mogoče bi morali najprej vse tarnajoče starše poslati na terapijo.

Pa raje ne bom preveč pametna, ker nimam svojih otrok. Tudi zaradi razlogov opisanih zgoraj.

Zelo lahko je frocu poriniti telefon v roke, da ti da mir. Potem, ko ima pa otroče enkrat totalno sfukan dopaminski sistem, je pa prav tako lahko jamrati in se pritoževati, da je “mladina danes skoz na telefonu”. Bohpomagaj, meni, ki sem rasla brez telefona, ki sem uradno odrasla in odgovorna oseba, ki razume psihologijo in manipulativnost novodobnih aplikacij, meni je težko odložiti telefon! Kako naj se otrok bori proti temu?

Pa raje ne bom preveč pametna, ker nimam svojih otrok. Tudi zaradi razlogov opisanih zgoraj.

Vem, da problem še zdaleč ni tako črno bel. V dobi odraščanja pač želiš nekam spadati, iščeš svoje mesto, in če vsi nosijo bele supergice, jih boš kupil tudi ti, če so vsi vedno na telefonu, moraš biti tudi ti, če vsi skočijo iz mostu, boš še ti. Mi smo bili isti, pa verjetno naši starši tudi. Človek je socialna žival in povsem naravno in normalno je, da si želimo pripadati tropu.

Pa raje ne bom preveč pametna, ker nimam svojih otrok. Tudi zaradi razlogov opisanih zgoraj.

Tole naj bi bila recenzija knjige, pa se je sprevrgla v en navaden jezni monolog. V glavnem- nisem ciljna publika te knjige, ampak mi je bila vseeno všeč. Všeč je bila tudi moji mami. Ona jo priporoča mladostnikom in staršem. Jaz pa verjamem, da bi se znala priljubiti tudi kakšnemu 30+ letniku brez naraščaja.

Pa res, iskreno, svaka čast vsem, ki imate otroke! Jaz si jih ne upam imeti. Predvsem zaradi razlogov opisanih zgoraj.

Na vrh

We Should All Be Feminists

Knjižica mi je bila priporočena dovoljkrat, da sem jo po zmerni ceni naročila preko spleta, ter prevečkrat, da ne bi bila osupla, ko se je v nabiralniku znašla majhna kuvertica, v njej pa majhna, tanka knjižica. Pričakovala sem namreč zajetno buklo, en velik špeh. Ne vem zakaj. Ker je feminizem komplicirana stvar in si nisem mislila, da se ga da strniti v tako kratek esej?

Prebrala sem jo v šusu na avtobusu, med vožnjo na mikroiglanje. Nekje v tem se skriva kanček ironije.

Mi je bila všeč? Ja, okej je. Zanimiva, prodorna, ostra a neočitajoča, sodobna. Se strinjam z avtoričinimi besedami? Itak. Sem izvedela kaj novega? Ne.

Sporočila ne bom razčlenjevala, saj si ga lahko hitreje prebere vsak sam. Zapisano je na štiridesetih straneh A6 formata z veliko pisavo. Deset minutk, pa se ti odtisne v možgane.

“I often make the mistake of thinking that something that is obvious to me is obvious to everyone else.”

Tako nekako.

Ostane mi le upanje, da doživim dan, ko bo sporočilo tega eseja dejansko očitno vsem.

Na vrh

Atomic Habits

Zakaj si to delam? Zakaj še kar naprej posegam po pop-psiholoških knjigah za samopomoč, v blaznem upanju, da bo naslednja pa res dobra, in ne samo še eno psevdoznanstveno opletanje z besedami?

Zakaj še vedno hlepim po tem, da mi bo naključnež brez ustrezne izobrazbe spremenil življenje z nizom motivacijskih monologov?

In zakaj je gospod Đejms svoje uvide in ugotovitve ohomotal v kup odvečnih stavkov in anekdot ter jih na silo raztegnil v knjigo, namesto da bi jih s širnim svetom delil preko strnjenega eseja na svojem superduper popularnem blogu?

Zadnje vprašanje je retorično. Prva dva (žal) ne.

Naj za trenutek izstopim iz svojega ultra kritičnega pogleda ter priznam, da se v knjigi skrivajo kar dobre ideje. Jih je pa treba vztrajno in natančno izgrebsti iz kupa ponavljajočih puhlic in pripovedk v stilu “od Žmauca sosed pa ud brata prjatu”. Vsaj zame je bilo to arheološko izkopavanje izguba časa- vse najdene nasvete in ideje, čeprav smotrne, sem že videla, poznala, prebrala. Raztrosene so po člankih, twittih, youtube posnetkih in kvazi inspiracijskih zapisih nadebudnih triindvajsetletnih magistrantov menedžmenta na LinkedInu.

Če se z vprašanjem kovanja navad in produktivnosti soočaš prvič, ti utegne tole čtivo priti prav. Če pa se po nešteto prebranih knjigah še vedno boriš z odlašanjem in nobeno žrebranje manter ter tuširanje z mrzlo vodo ne pomaga pri grajenju zdravih vedenjskih vzorcev - mogoče raje investiraj v terapijo. Vsaj tak je moj plan za letos.

Na vrh

Cat person and other stories

Včasih najdeš knjigo, včasih knjiga najde tebe. Včasih pa nekdo drug najde knjigo in potem najde še tebe in ravno ta sreča me je doletela s Cat person and other stories. Na tem mestu se torej želim javno zahvaliti Niki, prijateljici iz instiča, ki je našla in knjigo in mene in naju prepričala, da greva na zmenek, iz katerega se je razvila ljubezen na prvo branje.

Ta zbirka kratkih zgodb je bila namreč napisana zame. Meni. Pisateljica me v posvetilu ne omenja samo zato, ker ne ve, da obstajam.

Nerada berem pripovedi o kompleksnosti človeških razmerij, ker se navadno izkrivijo v scene dveh človečnjakov, ki se vrtita v krogu svojih lastnih anksioznosti, vijeta roke v nebo, se tolčeta po prsih in utapljata v decilitru vode, avtor pa me med vso to melodramo prepričuje, naj sočustvujem z njima. Vem, vem, razmerja so tudi v resničnem življenju komplicirana in “ni tako enostavno”, pravim samo, da mi te samozadane čustvene bolečine niso zanimive ne za spremljanje v živo, ne preko knjig.

A neskončne monologe in ukvarjanje s samim sabo Kristen Roupenian spretno zmeštra z nenavadnim, nenaravnim, strašljivim, čudnim. Otročje probleme otročjih razmerij otročjih ljudi, ki so sicer dovolj stari, da bi si morali sami plačevati položnice za telefon, a namesto njih to vseeno počnejo starši, pa zarotira za ravno dovolj stopinj, da se znajdeš v vlogi opazovalca, od katerega avtor ne pričakuje empatije, ampak se skupaj z njim posmehuje glavnim likom.

Kristen Roupenian je v mojem svetu bolj kul Sally Rooney.

Ne trdim, da so to najboljše kratke zgodbe, kar sem jih brala. V resnici so se mi mnoge zdele čudno nedodelane. A jaz sem se vanje pač zaljubila, ujemajo se z mojim smislom za humor, z mojih pogledom na svet, z mojim odnosom do nadnaravnega. Všeč so mi bile v svoji preprostosti in neprisiljeni, lahkotni bizarnosti.

Kaj pa najljubša zgodba? Nemogoča izbira. The mirror, the bucket and the old thigh bone (moj nerodni prevod bi bil Ogledalo, vedro in stara stegnjenica) je čudno pravljična in čudovito morbidna. Cat person (Mačjeljubec? Mačji tip človeka? Mačja oseba? V glavnem človek, ki ima rad mačke) ima tako fenomenalen konec, da mi še danes ne gre iz glave. Scarred (na tej točki sem obupala s svojo prevajalsko kaeriero). The matchbox sign. Biter. Ma prav nobena ni bila slaba!

Na vrh

Americanah

Borno bralno žetev leta dva nič dva dva sem zaključila z Amerikanko in z njo imam približno ravno toliko nestabilen odnos kot zadnje čase z branjem in pisanjem.

Prva polovica knjige: fenomenalna!
Tretja četrtina knjige: aha, v redu, zanimivo
Zadnja četrtina: knjigo mečem v steno in kričim v povštr

Čez konec sem se res komaj prebila. Včasih slabše konce odpustim, ampak tega pa ne morem in žal mi je uničil celo knjigo. Povsem sem pozabila čudovitost prvih treh četrtih in zaradi tega prekletega konca so vse malenkosti, zaradi katerih sem med branjem včasih zavila z očmi, kar naenkrat zrasle iz muh v trop podivjanih slonov. Zgodbe o zapuščanju doma, osamljenosti, rasizmu, feminizmu, afriški politiki in gospodarstvu, vse ideje in poduki, ki so v knjigi tisto bistveno, tisto pomembno, je v mojih mislih postalo zamegljeno in majhno in drugotnega pomena.

Jezila sem se, zakaj so kar naprej posedali na nekih butastih večerjah in artsy druženjih, polnih likov, ki so bili opisani s čudno natančnostjo samo zato, da so služili pripovedi glavne junakinje, potem pa izpuhteli v nič? In, ali ni naša čudovita oh in sploh glavna junakinja ena navadna Mary Sue, samo malo bolj prefinjena in vzvišena ter precej bolj spretno sestavljena, da se ji je prvih štiristo strani uspelo potuhniti mojemu radarju? Ona namreč ni taka-kot-ostale-punca, ona je boljša, ona bere resne knjige in ima izobrazbo. Pa nekje vmes je hodila z nekim mega bogatim tipom. Saj res, pa dva mega uspešna bloga je zaštartala. Postala je svetovno znana in uspešna in na vse konce sveta so jo vabili.

Njeno stalno obsojanje in nesramnost me ne bi motila, če bi bila predstavljena kot karakterna hiba. Rada imam nepopolne like, a ko se avtorica postavi na stran glavnega lika, medtem ko ta obsoja navadne brezvezne ženske, ki se bavijo samo z gospodinjstvom in vzgojo otrok, pa vržem knjigo ob steno.

Ko se mi je uspelo pomiriti in sem bila sposobna na celo situacijo pogledati iz malo bolj racionalnega kota, so se le začeli vračati spomini na fenomenalno prvo polovico, ter zanimivo tretjo četrtino knjige. In čeprav stojim za vsem zgoraj napisanim, bom še vedno trdila, da gre za čudovito knjigo, ki obravnava težke in pomembne teme in ki mi je dala novo perspektivo, ter me spravila v smeh in solze.

Na vrh

⇠

⇢