Zakaj bi moral vsak vsaj enkrat v lajfu na glasbeni festival

Poznaš tisto modrost: “Najlepša jutra so zjutraj”?

No, na festivalih so najlepša jutra okrog petih popoldne. Takrat se namreč vstaja, meša prvi špricer za hidracijo, izbira festivalsko večerno toaleto ter uživa v brezdelju popoldanskega sonca.

Festivali so kot letališča. Kraji, kjer je čas izkrivljen, pravila ne obstajajo in jutranje pivo ni anomalija. Živi se od svobode in sparjenih sendvičev, zadnji obrok pred spanjem pa si, s kičastim sončnim vzhodom za kuliso, največkrat pripraviš ob sedmi uri zjutraj. Oziroma ti je pripravljen, medtem ko žuliš še zadnje pivo pred spanjem, ker “enga pa še lahka!”

Festivali so območja brez začrtanih smernic oblačenja. Se želiš oviti v vrečo za krompir? Ovenčati z verigami, odeti v črno ali pa skakljati pred šankom v barvah mavrice? Ni problema! Lahko si na glavo deneš tisto vakumsko gumo za odmaševanje odtokov in se delaš, da si samorog (preverjeno- sem videla letos!). Ne glede na tvoj spol lahko nase navlečeš bikinke, se posuješ z bleščicami, si nadeneš lasuljo, umetne trepalnice in preveč mejkapa ter divje plešeš, kot bi te obsedel hudič. Ne glede na tvojo kilažo se lahko oviješ v mrežasto in/ali prozorno, oprijeto ter dve številki premajhno oblekico, si intimne predele prekriješ z miniaturnimi tangicami, niple pa prelepiš s svetlečimi samolepilnimi zvezdicami in prav tako plešeš, kot bi te obsedel hudič. Lahko prideš tudi v navadnih kratkih hlačah in majici, ter plešeš malo bolj zadržano (ali pa kot bi te zlodej obsedel- po želji), pa boš ravno tako spadal zraven. Lahko si star dvajset ali pa šestdeset. Samo, da si polnoleten.

Na festivalih nihče ne teži in vsi so tam zato, da se imajo fino. Ne spomnim se, da bi na festivalu kdaj videla klasični kreg ali pretep, ki sta obvezna oprema nočnih klubov in kafan. Na festivalih so namesto špetirjev inventar skupine nabildanih tipov zgoraj brez, ki jim od mišic šprica švic iz ust pa ketaminska slina medtem ko neumorno objemajo drug drugega. Vsake toliko z bližnjim dekletom provokativno zamigajo z boki, zato pravzaprav ne vem, ali so med sabo dejansko poparčkani, ali gre samo za skupinico heteroseksualcev, ki se, podkrepljeni z glasbeno spremljavo in še kakšno malo manj legalno substanco, končno počutijo dovolj varne, da svojim moškim prijateljem upajo z objemom pokazati, kako jih imajo radi.

Ne vem- in me ne zanima. Važno, da se imamo vsi dobro in v gneči pod odrom skupaj lovimo znane refrene in male smisle življenja, ki so v njih ujeti. Srečni, ne da smo živi, ampak da se počutimo žive, ne skrbita nas preteklost in prihodnost, niti sedanjost v resnici ne.

Molim, da nikoli ne mine. Vem, da bom nekaj dni po prihodu domov plavala v čudni melanholiji ter poskušala zanikati resničnost vsakdanjika. Iz nog si bom še cel teden spirala bleščice, štela modrice in z odsluženo gobico za pomivanje posode iz festivalskih superg drgnila prah in črne odtise vseh, ki so me tekom vikenda pohodili.

A o tem bom razmišljala, ko pride ta prekleti dan. Odrinem misli na jutri, misli o tem, kaj bo potem. Danes je zdaj in zdaj stojim v prešvicani množici, zrak je vroč in zatohel, hlastam po svežem pišu, ki ga v neenakomernih razmakih prinaša nočni veter, v eni roki držim kozarec, drugo pa dvigam v nebo …

… naj spijo oni, ki ne vedo, da je zadnji dan.

V ritmu utripajoče luči se razlijejo po množici v istem trenutku, ko v kolektivni zavesti prepoznamo komad, ki se bo ravnokar zavrtel. Podivjamo od navdušenja, v morju skakajočih in brezskrbnih duš me zalije val radostne energije. Čutim življenje v konicah prstov, čutim ta trenutek, pod tem odrom, na tem pesku, počutim se, kot da se je celo vesolje uskladilo meni v čast, da se lahko tukaj in zdaj spajam s čustvi veselja gruče ljudi in že četrti dan zapored diham prah, ki se dviga izpod plesočih nog. Od švica in polite pijače se lepim po celem telesu, ura je štiri zjutraj in iz zvočnikov udarja refren, jaz pa, polna bleščic, za sončnimi očali točim solze čiste sreče.