Trpljenje (ne več tako) mlade smučarke

Od sonca in ledenega vetra razdražena koža me žge ob vsakem nasmehu, od mraza razpokane ustnice zapečejo ob najmanjšem požirku pelinkovca. Zjutraj se zbujam s krvavim nosom in presušenim grlom, tlačim razbolela stopala v trde pancarje, desno je mravljinčasto že od ponedeljka, palca na levem ne čutim od torka. Na golenih imam modrice in cela noga od kolena navzdol boli na dotik. Nase navlečem sedem tankih plasti oblačil, ki naj bi me varovala pred mrazom, a me hkrati tudi povsem imobilizirajo.

Nisem kaj prida smučarka, tudi nisem kaj prida ljubiteljica smučanja, in ko s smučkami na rami napol koračim in napol drsim po zaledeneli cesti proti prvi sedežnici, se sprašujem, kaj je narobe z ljudmi, da si to delamo. Zakaj se obuvamo v trdo plastiko, si pod noge nabijamo dve dili, po katerih se pri minus desetih stopinjah spuščamo iz vrha gora in hribov ter se delamo, da nam je super fajn ko nam gorijo stegna in zmrzujejo prsti.

Mar bi ostala doma in brala.

Bele strmine režem neenakomerno in ne dovolj ostro. Premalo se nagibam naprej, premalo pritiskam navzdol, premalo obračam kolena v hrib in premalo drsim po robnikih. Zavidam smučarjem, ki kot puščice lahkotno švigajo mimo mene, suvereno režejo zavoje, kot da so jim na smučke pribite noge druga narava, medtem ko mene premetava kot vrečo starega krompirja.

Zebe me, tako me zebe, mraz se mi zažira skozi kožo in čez vseh sedem plasti oblek, ne čutim več dlani, stopala so mi že zdavnaj odrevenela, veter se mi zažira do dna duše vsakič ko prenesem težo iz ene noge na drugo, ter nerodno spremenim smer. Od napora pozabim dihati in nevede zadržujem sapo, v stegnih mi gori, komaj se še obdržim na smučeh, pa še kar zavijam in drsim in plužim, dokler mi telo ne odpove do te mere, da možgani izklopijo center za ravnotežje. Takrat se komaj, komaj, po polžje počasi in po mačje previdno pripuzam nazaj do apartmaja.

Počutim se, kot da mi telo razpada, ob vsakem vdihu me zabolijo rebra in do kosti premražena se polivam z vročo vodo, modrice mazilim z hidratantnim losjonom, razpokano kožo obraza pa z navadnim vazelinom. Proti rezkemu vetru, ki brije čez francoske gore, vse ostale kremice odpovejo. Utrujeno glavo bodrim z aperolom in ko se končno zložim v posteljo, molim, da jutro prinese toplejši veter in novih moči.

In včasih imam srečo, včasih jutri res pride tisti čarobni dan, ko se zvezde in vsi planeti galaksije poklopijo v pravi ravnini, ko je proga perfektno zratrakirana, pred mano ni žive duše, za mano tudi ne, sonce sije pod popolnim kotom in ravno prav sem nagnjena naprej in v hrib. Pritisnem na notranjo stran spodnje smučke in iznenada sem priča čudežu- odvozim popoln zavoj! Zdi se mi, kot da lebdim v beli simfoniji steptanega snega, v sebi vriskam, srečna, da sem končno dojela bistvo smučanja, moj ego raste in proslavlja ta osebni uspeh vse do naslednjega zavoja, ki me surovo butne nazaj v realnost in vrže iz ravnotežja, da v paniki zaplužim. Uspe se mi obdržati na nogah, a občutek popolne svobode je izgubljen.

Nadaljujem po ustaljenem vrstnem redu: kamni, kuclji, nepredvidljivi smučar, ki si ga ne upam prehiteti, prevelika strmina, boleče mišice in odštevanje minut do après ski.

A občutek ostane v spominu. Tisti občutek, ko breztežno zarežeš skozi zavoj, kot kralj gora bi lahko poletel, če bi samo dvignil obe smuči, ter se kot ptica roparica spustil nad zasnežene vrhove vršacev. In za ti dve sekundi na sezono mi je vredno tlačiti razbolele gležnje v pretrde pancarje, se oblačiti v neštete sloje oblek in trpeti ledeni veter.