Letna retrospektiva: dva nič dva dva

Zadnji teden v letu je mrtvi teden, teden, ki ne obstaja, tisti čudni dnevi med božičem in novim letom ko čas postane samo ideja, ko se dnevi zdijo povsem različnih dolžin in se en v drugega zlivajo brez jasnega sosledja. Neznani so dan in datum in ura, za kakršnekoli spremembe je v starem letu že prepozno, novega pa še ni, in človeštvo se znajde v nekakšnih časovnih vicah, kjer so nam za teden dni odpuščeni vsi novodobni grehi bolestne produktivnosti. V tem (pre)kratkem časovnem obdobju so potica za zajtrk, koktejli pri dopoldanski malici in večdnevni filmski maratoni dovoljeni v neomejenih količinah in brez slabe vesti. Zame je to edini čas, ko se ne počutim krivo, če cel dan preležim na internetih in razglasim čokolado za glavno jed. Zadnji teden v letu je tako teden brez pravil in koledarskega suženjstva in njegov edini cilj je, da me mentalno pripravi na enaintrideseti december.

Enaintrideseti december me potegne nazaj v realnost. Je edini dan tega tedna, ki ima svoj datum, svoj namen, svojo strogo umeščenost v koledar. Namesto koktejla za zajtrk spijem velik kozarec vode, se oblečem in počešem, nato pa si ritualno vzamem čas za sentimentalno razmišljanje o tristo šestdeset in nekaj dnevih, ki jih puščam za sabo.

S pomočjo logičnih metod indukcije in dedukcije pridem do sklepa, da je bilo dva dvaindvajset čudovito leto. Prav tako pridem do ugotovitve, da čudovitosti v danih trenutkih še ne znam ceniti. Z mislimi sem namreč vedno en korak v prihodnosti, polni skrbi, še vedno si znova in znova gradim mline na veter, samo zato, da lahko bijem boj z njimi.

Sanjarim o stalnem domu, o čudoviti hiši na samem, z mačko, bazenom in belo ograjo, potem pa preživim teden v majhnem najetem stanovanju nekje na jugu Španije in dojamem, da je življenje veliko več od štirih sten, ki so v zemljiški knjigi pisane name in me dušijo z vsako opeko posebej. Sanjarim o minimalizmu, včasih me prime, da bi vso lastnino vrgla skozi okno in zažgala, potem pa v roke vzamem butast spominek, kamenček iz plaže na drugem koncu sveta, prelistam star dnevnik in življenje se mi zazdi lepše.

Več stvari kot vidim in doživim, manjšo se počutim in bolj mi postaja jasno, koliko stvari še nisem videla in doživela. Koliko mest moram še spoznati, koliko ljudi srečati, preden se bom lahko vsaj približno počutila kot človek. V zadnjih dvanajstih mesecih sem se valjala po peščenih plažah na Maldivih, v Bruslju odkrila novo najljubšo čokolado, jadrala po Dalmaciji, se potapljala na Braču in plesala v Parizu, novembrski ljubljanski megli sem pobegnila v Andaluzijo, kjer se vsak dan jedla tapase in pila sangrio in se sprehajala po starodavnih utrdbah ter ulicah tisočletnih mest in še vedno me je strah, da zamujam življenje. Lovim hipne trenutke in se jih krčevito oklepam, a je učinek podoben, kot bi se trudila zadržati vodo v pesti. Izmuznejo se mi med prsti in za sabo pustijo zgolj bledo sled spomina. Te blede sledi nato pohlepno grabim na kup in se v njih trudim najti potrdilo, da ima moj obstoj smisel.

Mogoče nisem bila ustvarjena za stabilnost, pa čeprav se mi zdi, da je edino, kar iščem?

Mogoče se moram samo prepustiti toku?

Mogoče se mi pa ni treba. Vsaj ne danes, na zadnji dan leta.

Še zadnjič letos zalijem rože in pokličem starše. Še zadnjič letos spijem kavo, odnesem smeti in pospravim posodo iz pomivalca. Še zadnjič letos prsti zaplešejo čez tipkovnico v upanju, da ustvarim skupek razumljivih in povezanih stavkov.

Prvič in zadnjič letos se znajdem v pogovoru z nekom, ki se mu zdi pomembno, da mi razloži, kako novo leto njemu ni pomembno. Kot da je novo leto edina anomalija tega čudnega sveta, vse ostalo pa ima svoj smisel. Kot da ponedeljki, torki in srede obstajajo brez nas ljudi, ki smo jim določili pomene ponedeljkov, torkov in sred. Mar niso tudi rojstni dnevi samo dnevi kot vsi drugi? Je res tako težko sprejeti dejstvo, da ljudje radi pripisujemo pomen stvarem, še raje pa rajamo in se imamo fino, in novo leto nam daje možnost obojega?

A tega ne razlagam. Kimam z glavo in menjam temo. Da meni novo leto nekaj pomeni, raje zadržim zase.

Novo leto je simbolični zaključek starega in začetek novega cikla. In jaz sem pripravljena. Imam nov planer, nove ideje, nove želje in zaobljube in sveže nalakirane nohte. Molim, da jih bom v prihajajočem letu res nehala gristi. Molim tudi za mir v duši, ljubezen v srcu in da se bom naučila prepoznavati čudovitosti trenutkov.

V letu dva nič dva tri tako še naprej iščem mir v kaosu in lepoto v vsakdanjosti.