Smetišče idej

Včasih me v obdobju pisunske suše kdo pobara, če mi morda manjka idej za pisanje.

Kako naivno.

Idej imam ogromno. Še preveč. Brez vsakega reda se, nametane ena čez drugo, svaljkajo po kotih in se prepirajo, katera je boljša in katera si naslednja zasluži mojo pozornost. Njihovo pričkanje dostikrat postane tako dosadno, da čeznje vržem debelo črno odejo in jih ignoriram v upanju, da se bodo med sabo pobile. Potem vsake toliko dregnem v kup in gledam, kaj bo padlo ven.

To je torej trenutno stanje mojih neukročenih zamislic. Dovolite mi, da vam jih nekaj predstavim!

Ena od idej razglablja, kako prekleto težko se je po tridesetem uskladiti za kavo- kot bi pet ljudi hkrati igralo Tetris, pri čemer so igralna plošča njihovi nabito polni urniki.

“Imaš čas v petek?”
“Joj, samo dopoldne.”
“Dopoldne ne morem. Kako si drugi teden?”
“Vse zasedeno. Razen mogoče sreda?”
“Ah, to pa meni ne znese. Daj, se slišiva naslednji mesec!”
“Daj, se slišiva naslednji letni čas!”
“Daj, se slišiva naslednje leto!”
“Se slišiva naslednje desetletje!”

In kar naenkrat jih imaš osemdeset in še vedno nisi bil na kavi.

Potem je tu ideja o minimalizmu, oziroma obsedenosti z le-tem, ki je postala samo še ena od novodobnih bedarij. Folk je pozabil, da smisel ni tekmovati, kdo ima čim manj (ter posledično zmetati stran vsega pribora razen ene žlice), ampak čustvena distanca do predmetov, ki so v naši lasti. Poleg tega je ekstremni minimalizen rezerviran za priviligirane, ker si marsikdo ne more privoščiti stran zmetati vsega, kar “v njem ne zaneti iskre”, češ, boš že kasneje spet kupil, če boš rabil.

Tu sta tudi dve bolj jezni ideji, prva se sprašuje, zakaj se ne morem odvaditi branja komentarjev Slovenceljnev na takih in drugačnih brezveznih forumih, ki v meni ne vzbujajo drugega kot jeze in obupa, druga pa je polna nepopularnih mnenj o socialnih omrežjih. Na živce mi gre, kadar se ustvarjalci vsebin prepričujejo, da objavljajo v dobrobit drugih in ne zase (priznajmo si, da nam je pač fajn, ko nas raja na internetu opazi!). Ko se obnašajo, kot da so jim sledilci dolžni lajke in komentarje, povsem normalni občasni upad zanimanja za njihov profil pa enačijo z: “Ljudje dandanes ne marajo več kvalitetne vsebine, buhuhu.” Uf. Bom kar tu zaključila, preden izbruham ves svoj gnev.

Veliko razmišljam o tem, kako prav vse, kar vidim in doživim, postane del mene. Od razgleda iz balkona v tujem mestu, tradicionalne jutranje kavice, čudnega prijateljstva, ki sem ga spletla pred desetletjem in nasmeha simpatičnega kelnarja, ki me je stregel dva dni nazaj. Moja bit je v resnici samo skupek zaznav, izkustev in spominov, ki nastajajo ob interakciji z okoljem. Kdo sem potemtakem jaz?

Pisati hočem tudi o najpogostejši temi prepirov v stanovanju. Ker ne vem, če bo ta ideja kadarkoli ubesednjena, vam kar zdaj zaupam razlog najinih špetirjev: Sir. Obožujem sir! Tak, ki smrdi po prdcih in starih nogavicah in ki s svojim žmohtnim vonjem prepoji cel prostor. Zadnjič sem si v Bruslju kupila enega tako odličnega, da mu je uspelo zasmraditi cel hladilnik, čeprav je bil ohomotan v alufolijo in zaprt v nepredušni posodi.

Nekoč bi rada ubesedila nered, ki vlada v mojih mislih in govorila o spremembah, ki so v resnici edina stalnica življenja. V glavi imam zgodbo o mojem večnem bordo rdečem puloverju, ki ga imam iz osnovne šole in mi je še vedno prav, ter razmišljanje, kako in zakaj me ne mika biti mama, mogoče bi pa lahko bila oče. Pisala bi o mojem neigranju klavirja ter zgražanju nad ljudmi, ki v torte dajejo fižol, kao da bodo bolj zdrave. Dragi moji, namen torte ni, in nikoli ni bil, da je zdrava! In naj temu ostane tako!

Skup imam vrženih tudi nekaj stavkov o mojem odporu do mat šmink in kolektivni napaljenosti na bež barvo, ki je od vseh barv najbolj brezvezna. Slednje je spodbudil nedavni pripetljaj, ko sem na troli zakorakala v sivo-rjavo-bež oblečeno morje ljudi. In če smo že pri stilih oblačenja, kdaj in predvsem zakaj smo se kot družba odločili, da ne bomo več nosili klobučkov in avantgardnih naglavnih pokrival?

Imam tudi idejo za dramsko igro v neznano dejanjih, v kateri bi predstavila zaplet, ko sem sredi Nemčije na poslovnem potovanju dobila pozitiven korona test in so nas vse izolirali po hotelskih sobah. Po manj kot pol ure je direktorica popizdila, ker je nekdo v sobo naročil flašo šampanjca in štiri kozarce. V eni uri se je razvil črni trg, ker je začelo primanjkovati cigaret. V glavi že imam osnutek.

V meni se kuha ideja o teoriji Taprver Zarote, saj se plastične posodice v moji kuhinji kar množijo, čeprav se ne spomnim, kdaj sem zadnjič kakšno kupila. Čakaj, sem sploh kdaj kakšno kupila? Kar pojavile so se! Zdaj jih je že toliko, da se plastični plaz usipa ob vsakem odpiranju omarice in sumim, da pripravljajo strategijo za napad in okupacijo celotne kuhinje.

Ob priliki želim plesti besede o moji digitalni dieti in odvisnosti od telefona, pa kako se trudim spremeniti svoj odnos do novih oblačil, ki jih skrbno čuvam in hranim “za ta lepš”. Kot da ne more biti vsak dan “ta lepš”! Ne potrebujem posebne dovolilnice, preden lahko oblečem nove kavbojke kar tako, za na kavo. Ko smo že pri kavi- ob vseh kavnih avtomatih za dva jurja in posebnih ročno zmletih ter nožno praženih kavah, mi je še vedno najljubši Barcaffe iz džezve. Pisala bi lahko tudi o tem, kako moram po vsakem obroku nujno pojesti nekaj sladkega, ne glede na to koliko hodni meni sem pred tem zmlatila, in kako mi dragi vsako jutro pri kavi razlaga rezultate nogometnih in košarkarskih tekem, ter me informira o točkah pri Formuli 1, jaz pa nikoli ne poslušam in še vedno ne vem kaj je “triple double”.

Se ti zdi idej veliko? Smo nekje na polovici.

O kulturi kofetkanja, ki je Američanom povsem tuja, o predalu s plastičnimi vrečkami, ki kraljuje v stanovanju vsakega od nas, o pretirani uporabi besede “moram”, kajti v resnici nam, razen umreti, ničesar ni treba, o čudežu letenja, ki me presune vsakič, ko sedim v ogromni, petsto ton težki aluminijasti pošasti, ki deset tisoč metrov nad zemljo s hitrostjo sedemsto kilometrov na uro reže skozi oblake. Ja, ja, vem, vem, aerodinamika in fizika in te fore. Ampak samo zato, ker znamo razložiti letenje letal, še ne pomeni, da ni čudež.

O tem, kako je vse enkrat prvič, pa tudi vse enkrat zadnjič.

Kdaj si nazadnje stvar naredil zadnjič?

Lahko bi na papir zmetala spomine in fotke letošnjih pomladnih potepanj in ustvarila potovalne potopise. Na Maldivih sem pila koktejle za zajtrk in si iz nog izpirala zasušeno mivko, ki se mi je med bosonogim cepetanjem po kičasih peščenih plažah zažrla v pol odtenka porjavelo kožo. V Bruslju sem odkrila novo najljubše pivo, v Parizu sem plesala pod raketo, pila kavo z Mona Liso in se mastila z uradno najboljšo evropsko neitalijansko pico na svetu.

Počasi klešem tudi razmišljanje o zanimivem pojavu, ki sem mu trenutno priča: po dveh letih zabubljenosti v stanovanju, po dveh letih ujetosti v svoji glavi in svojih mislih, je letošnji počitniški itinerar, nabito poln s potovanji, izleti, pikniki in žurkami, točno to, kar sem potrebovala. Manj se obremenjujem s produktivnostjo in nadzorovanjem vsake ure svojega dneva. Ne trudim se več obvladovati kaosa okoli sebe in razdrobljena po kontinentih, državah in vrtovih se prvič v življenju počutim zares prizemljeno.

Mislim, da smo zdaj približno obdelali grmado idej, ki se dotikajo mojega resničnega življenja, in lahko z ogledom nadaljujemo pri izmišljotinah. Te imajo zanimivo rdečo nit, ki sem jo razfecljala šele, ko sem jih na silo zvlekla iz nepreglednega kupa, ter jih postrojila drugo ob drugo.

Večini je skupna tema smrt. No, saj so vedno pravili, da sem malo morbidna.

Ženska v navalu besa ubije svojega tipa, nato pa k sebi na kavo pokliče svoji dve najboljši frendici iz srednje šole (ena je tretjič noseča, neporočena, delavna in odgovorna, druga pa izhaja iz bogate ljubljanske familije in rada govori o tem, da je treba razmišljati pozitivno in si moraš vsako stvar pošteno prislužiti, čeprav so ji starši podarili stanovanje v centru Ljubljane in ji služba nikoli ni bila pogoj za preživetje). Skupaj razglabljajo in travmirajo, kako naj se znebijo trupla, ki ga je protagonistka medtem zvlekla v banjo. Prašičja farma v Ihanu? Kisline in baze? Razkos in blender? Prisežem, da ni po resničnih dogodkih, se je pa ideja utrnila že v srednji šoli. Zaplet zgodbe torej v meni živi že več kot desetletje. Mogoče ji moram počasi začeti računati najemnino.

Dva prijatelja, eden je nesmrten, drugi pa potuje skozi čas.

Dve duši, ki se srečujeta po smrti ter se pogovarjata o življenjih, ki sta jih že dali čez ter tuhtata, kaj bi radi preizkusili v naslednjem.

Prvoosebna pripovedovalka na zapuščenem grobu pusti šopek narcis, ponoči pa se ji prebivalci groba pridejo zahvalit- ta je pa bila navdahnjena po resničnih dogodkih!

Telefonski klic, ki protagonista obvesti o smrti njegovega očeta, v tistem se pa njegov oče pojavi na vhodnih vratih.

Dekle, ki postane nova smrt. Dobesedno. Preselijo jo v veliki dvorec, vsako jutro ob osmih prične z delom v pisarni in ravnokar umrle seznanja z njihovimi novimi pravicami in dolžnostmi.

Nekaj idej je andropomorfičnih. Recimo biografije mojih lončnic- monstera Erna razmišlja, da bi izdala zbirko poezij, singonij Sreda pa se je iz kreativne računovodkinje razvila v eno najbolj uspešnih kriptotrgovalk.

Metropole, ki se vsakih nekaj let dobijo na kavi, vsakič v drugi zabačeni vasi. Saj vemo, da imajo mesta svoje karakterje, ne? Ljubljana je malomeščanka, urejena in uglajena dama, ki rada hodi v gledališče, kupuje umetniška dela umrlih slikarjev ter pije šampanjec ob osmih zjutraj. Berlin je vedno v koraku s časom, hip in urejeno neurejen, glasen in priljubljen, njegova živahna narava preplavi prostor in vsi se zaljubijo v njegove bleščeče oči in jamice v licih. London vedno dežuje in zna tako spretno užaliti, da marsikdo misli, da je prejel kompliment. New York ima pravo karizmo in umetne zobe.

Usode, ki dejansko fizično obstajajo. Tiste bolj bedne pristanejo na dnu hierarhične lestvice v mednarodnem podjetju usod in morajo skrbeti za desetine ljudi, uspešne in ambiciozne, ki so že nekam prilezle, pa si za krojenje usode lahko izberejo samo po enega ali dva človeka, ter mu zagotovijo slavo, denar in uspeh.

Kaj pa kakšna bolj normalna ideja?

Dve bedni superjunakinj, ena ljudem krade zgodbe, druga pa še ne vem kaj zna, je pa brez desne noge od kolena navzdol, in noče več biti super heroj.

Mesto, kjer vedno dežuje, njegovi prebivalci pa se samo pritožujejo nad dežjem, nihče pa ne pomisli, da bi se odselil. Dež je tu seveda lako tudi prispodoba.

Stara teta, pri kateri se v stanovanju vsak dan nekaj pokvari. Tudi nenehno pokvarjanje predmetov je lahko prispodoba.

Uf, mogoče malenkost bolj normalna?

Programerka Sara (to ime sem ji izbrala zato, da lahko Američani njeno ime zapisujejo Sarah, ona pa mora vedno znova poudarjati, da je Sara brez H), ki se je preselila v Ameriko, življenje posvetila karieri, prilezla visoko, po nenadni prodaji podjetja dobila par milijonov, se vrnila nazaj v Slovenija in zdaj nima pojma kaj naj sama s sabo, ker razen šihta ni imela lajfa. Tale mislim, da je ekstra normalna.

Idej je torej dovolj.

Mogoče jih je preveč.

Če kakšno rabiš, samo sporoči. Ugodno prodam, dve za ceno ene in pet za ceno dveh.