Čtivo prvega četrtletja

09042021

Baje veliko berem. Vsaj tako pravijo ljudje, ki malo berejo. V njihovih očeh tako dobim poseben status literarne muze, napol božanstva, ki lahko vsem na slepo priporoča knjige in se nasploh spozna na knjižna besedila.

Priznam, da mi je ta, brez muke pridobljeni renome kar všeč, in ker ga želim obdržati, sem letos začela s pisanjem recenzij prebranih knjig. Z njimi sem redno smetila svoj Instagram blebetalka in Goodreads profil, ker pa imam med bralci nekaj odgovornih odraslih oseb, ki se zavedajo odvečnosti in strupa socialnih omrežij, in ker vedno pogosteje prejemam vprašanja in prošnje za knjižna priporočila, sem se recenzije enajstih (11) knjig prvega četrtletja odločila zbrati v pušeljc in objaviti tule.

In sicer gre za naslednja čtiva:

  • Smrtonosni trn neustrašne Alme Karlin
  • Blodnik po Istri, ki so ga sestavile tri ubrisane prijateljice, Teja Kleč, Tamara Langus, Agata Tomažič
  • American Gods (Ameriški bogovi) mojega drugega najljubšega fantazijskega pisatelja, Neila Gaimana
  • Small Gods (Mali bogovi) mojega najljubšega fantazijskega pisatelja, Terryja Pratchetta
  • On Writing (O pisanju) vsem znanega Stephena Kinga
  • The Midnight Library (Polnočna knjižnica) večini nepoznanega Matta Haiga
  • The Invisible Life of Addie LaRue (Nevidno življenje Addie LaRue) čislane V. E. Schwab
  • Vicious (Tega ne znam lepo prevesti, ampak beseda pomeni nekaj v stilu zloben, hudoben, krut) V. E. Schwab, ki jo jaz čislam malo manj kot ostali
  • Priročnik bojevnika luči dežurnega trosilca življenjskih resnic, Paula Coehla
  • Mali princ, ki ga poznamo vsi, ampak res vsi, je pa jasno umotvor Antoine de Saint-Exupéryja
  • Esej o slepoti sovražnika premega govora, José Saramaga

Če ste me torej kdaj spraševali, ali pa se samo spraševali, kakšne knjige berem, evo vam. Takšne. Če iščete navdih za branje knjig, vas mogoče katera od teh enajstih premami. In če se z mojimi mnenji ne strinjate, brez skrbi, tudi jaz se pogosto ne.


The Invisible Life of Addie LaRue

addie

Zgodbo o nevidnem življenju Addie LaRue sem prebrala konec januarja, a me je pustila tako medlo, da sem jo do februarja že pozabila.

Sinopsis: Addie je v 18. stoletju živeča Francozinja, ki pri sklenitvi pakta z zlobcem ne prebere pogojev poslovanja. V paketu z večnim življenjem tako hkrati dodatno prejme še prekletstvo: biti večno pozabljena od vseh. Sledi tristo let njenih prigod in nezgod.

Tako mi je bila prestavljena idejna zasnova knjige in vanjo sem se vrgla z velikim navdušenjem. Nora ideja! Le kakšen je človek, ki živi večno, a ne more splesti vezi z ostalimi? Le kako to vpliva na njegovo psiho? Na njegovo mentalno zdravje? Pričakovala sem psihološko sago o ženski, ki je, od vseh pozabljena in trpeča v tristo letih prepotovala svet, se soočila z grozotami človeštva, velikimi zgodovinskimi preobrati, revolucijami, mogoče nekje vmes celo zblaznela in na koncu prišla do globokih spoznanj. Osamljenost je namreč huda stvar.

Dobila sem plitko, čez petsto strani razvlečeno zgodbo o lepi belki, ki se ukvarja predvsem sama s sabo, in v nedogled premleva svoje probleme (ti skozi stoletja ostajajo vedno eni in isti, samo zaviti v drugačen celofan). O ženski, ki v tristo letih ni doživela nobenega karakternega razvoja, in je vsega skupaj prepotovala le nekaj evropejskih in ameriških mest. Je sploh kakšna razlika med Addie pred prekletstvom in Addie po prekletstvu? Skozi celotno zgodbo mi je delovala kot rahlo travmatizirana dvajset in nekaj letnica in nikoli nisem dobila občutka, da imam pred sabo človeka s tristo leti življenja za sabo.

Začetek je bil sicer obetaven, in Addie se mi je prikupila, čeprav ni taka kot ostale punce in nosi vse elemente zlajnanega ženskega lika. Prvo polovico sem njene dogodivščine spremljala z zanimanjem in navijanjem, a ko v kader vstopi glavni moški lik z osebnostjo presušenega kosa plesnivega kruha, in se zgodba sprevrže v klasičen ljubezenski trikotnik, sem izgubila voljo do branja. Že tako počasno dogajanje se je ustavilo in zdelo se mi je, da se ponavljajo vedno isti in isti prizori, samo na drugačnem ozadju.

Počutila sem se, kot da mi pisateljica zgolj razlaga zgodbo, ki jo sama opazuje, namesto, da bi mi jo pokazala, naslikala z besedami in mi jo pustila doživeti. Liki se prilagajajo zgodbi in ne obratno, zaradi česar se mi je zdela marsikatera njihova reakcija neiskrena, a zavoljo kvarnikov ne bi ponazarjala s primeri.

Ne morem ne omeniti sloga pisanja. Romantično! Okrancljano! Čudovito! Pisateljica se res zna igrati z besedami in ustvariti napeto, čustveno ozračje. Vsak stavek je izumetničen do skrajnosti, in prvo tretjino knjige sem ji zato pela hvalnice, zadnji dve pa začela zavijati z očmi. Po stotinah straneh umetelnih odstavkov, umetno globokih vprašanj in umetniških dialogov, sem imela počasi dovolj. Tudi preveč lepega postane preveč in še tako lepe besede ne morejo nadomestiti luknjaste zgodbe in brezosebnih likov (pegice in črni kodri niso karakterna lastnost, Victoria!).

Vem, da sem glede mnenja o knjigi v manjšini. Ocene so bleščeče. Ljudje ob njej jočejo, si tetovirajo avtoričino ime in zaprisegajo, da Addie ne bodo nikoli pozabili.

In meni se zdi to super! Ni vsaka knjiga za vsakogar in nobena knjiga ni za vse.

In Addie ni bila zame.

Na vrh


Mali princ

maliprinc

Kdo ne pozna Malega princa, te preproste in preprosto napisane zgodbe, ki se je brez odvečnih prilastkov in zapletenih opisovanj dotaknila neštetih src. (Retorično) In kaj lahko sploh še dodam h gori prav tako neštetih besed, s katerimi so jo vsi pred mano že opisali?

Verjetno nič novega, pa le nekaj mojega.

Malega princa se vedno lotim na turoben in počasen dan, ko tišino moti le šklepetanje dežja in po hiši odmeva osamljena, prazna žalost. Ne delam si utvar, da me bo pripoved spravila v boljšo voljo. Čeprav inspiracijska, le ni tiste vrste, ki bi srce napolnila z veseljem in radostjo. V resnici jo izberem, ker se želim še malo dlje utapljati v melanholiji. Včasih sede.

Ujamem se z zgodbo, skupaj s pripovedovalcem preklinjam odrasle in si mislim, da jaz pa že nisem taka. Gane me pozornost, ki jo Mali princ izkazuje svoji vrtnici, in skrb, s katero vsak dan ometa svoje vulkane. Njegovo opazovanje sončnih zahodov se mi zdi tako preprosto, tako popolno…

In me udari.

Kje je moja vrtnica? Kdaj sem jaz nazadnje občudovala sončni zahod? Kdaj sem s tako ljubeznivostjo skrbela za svoj dom?

Začne se kalvarija.

Prepoznam se v Kralju, ki obupano poskuša obvladovati cel svet okoli sebe. V Domišljavcu, ki si želi aplavza, prazne hvale in slave, v Pijancu, ki samega sebe rine v vedno večje brezno trpljenja, in v Geografu, ki se otepa pustolovščin. V Trgovcu, ki samo grebe in grebe in nabira in nabira, in šteje in šteje, več in vse in še več. Prepoznam se v Svetilničarju, ki počasi kloni pod bremenom vedno večje odgovornosti.

In me udari.

Jaz sem točno taka. Preveč odrasla sem postala. Ne gledam s srcem. Obsedena s številkami mislim, da sem pomembna kot kruhovec. Že zdavnaj sem pozabila iskati srečo v majhnih stvareh.

Potočim solzo.

In se odločim, da jutri udomačim tulipan.

Na vrh


Small Gods

smallgods

Malo knjig me pripravi do joka, še manj do smeha. Malim bogovom je uspelo oboje. (Ko je bilo branje podkrepljeno z gin tonikom, je smeh prešel kar v prostaško krohotanje.)

Knjiga brezpogojno zaseda prvo mesto na lestvici enajstih, ki sem jih prebrala v prvem četrtletju letošnjega leta. Verjemite mi, povem vam, branje te mojstrovine je bilo en sam užitek. Zgodba deluje na toliko različnih nivojih, da niti ne vem iz katere strani naj se je lotim. Kadarkoli se trudim razložiti Pratchetta izpadem kot neuravnovešena oboževalka, ki ne zna dokončati stavka, kaj šele spraviti skupaj dveh povezanih povedi. Kar je sicer vse res, a vendar se le trudim v javnosti puščati bolj sofisticiran vtis.

Naj začnem s suho razlago, da so Mali bogovi roman iz serije Discworld, ki je ploščat svet, ki stoji na štirih slonih, ki stojijo na velikanski želvi, ki pluje skozi vesolje? Da na tem ploščatem svetu vsi verjamejo, da je okrogel, in so za heretike označeni tisti, ki govorijo resnico o ploščatosti?

Ali naj raje najprej omenim, da sem bukvo prvič prebrala že v srednji šoli, a se je ne spomnim? Ker se itak cele srednje šole spomnim bolj malo.

Morda lahko pričnem s suverenim: V Malih bogovih Pratchett skozi svojo pronicljivo satiro raziskuje vprašanja religije, vere in bogov. Poigrava se z idejo, da moč bogov izhaja iz številčnosti njihovih privržencev ter nam skozi fantazijo, kateri lahko potegnemo vzporednice z našim svetom, pokaže izkrivljenost religije in njeno vlogo v politiki.

A potem izpade, kot da gre za knjigo o religiji in politiki, a vendar je toliko več kot to…

Naj izdam, da mi je konec zlomil srce, in da sem zadnjo stran prebrala petkrat, od tega enkrat na glas in enkrat naglas s komentarji med pretvarjanjem da govorim v kamero? (Glej izjavo o neuravnovešeni oboževalki zgoraj). Samo o koncu bi lahko govorila uro in pol. Vem, ker sem že govorila uro in pol- ob tistem petem branju s komentarji.

Vsekakor ne smem pozabiti omeniti, kako Terry predstavi Sᴍʀᴛ na nežen, intimen, ljubeč, a še vedno smešen način! Kako mu vse uspe združiti to šteroje, ne vem.

Kaj pa vsi ostali fenomenalni liki? Kaj pa besedne igre, kaj pa...

Ne vem. Ne znam. V glavnem: odlična knjiga.

Na vrh


American Gods

americangods

Dve desetletji po izidu sem se le spravila k branju Ameriških bogov. S tem sem pri vsaj treh znancih vzbudila sumničenje, saj ni ravno skrivnost, da je gospod Gaiman, s temačnim Sandmanom, že v srednji šoli dobil stalno mesto za najboljšo mizo v kotičku mojega srca, kjer gnezdijo meni najljubši pisci. Večino njegovih ostalih del sicer ne postavljam na oltar, je pa le treba priznati, da izpod Neilovih prstov še nisem brala slabe zgodbe.

Ameriški bogovi niso izjema. Definitivno najtežje čtivo, s katerim mi je postregel, tako fizično kot psihično, tako po vsebini kot načinu pisanja. Originalna interpretacija o tem, kaj pomeni biti bog je ravno prav morbidna, ravno prav strašljiva, ravno prav groteskna in ravno prav prepletena z mističnim, da sem večkrat podvomila v svoje lastno doživljanje sveta.

Gaiman je bogove sklatil z neba, jim nadel vsakdanja oblačila in jih spremenil v prevarante, taksiste, prostitutke in mesarje. Dodatno je zasedba začinjena z živimi mrtveci, škrati, vilami in ostalimi folklornimi bitji, kot pravi Slovanki mi je sploh zaigralo srce ob Černibogu, rusalkah in sarmah. Iz vse te gmote, kopice idej, ideologij in bogov, je avtorju uspelo splesti prepričljivo zgodbo s prekrasnimi in srceparajočimi podzgodbami, izklesati realistične like, ki se skozi več kot šeststo strani dolgo zgodbo razvijajo in razkrivajo, oziroma odkrivajo svoje skrite talente. Marsikatero od idej ter karakterjev sem prepoznala že iz njegovih drugih del, a me osebno taka reciklaža ne moti, če je le dobro izvedena, in Gaiman jo zna dobro izvesti.

Res že dolgo nisem čitala res dobro dodelane izmišljotine. Mojstrsko izpeljano.

Na oltar je pa ne bom postavila. Le ni bila tiste vrste knjiga, ki bi me ob izteku zadnje vrstice pustila zmedeno, prazno in/ali na robu joka. Ker očitno za res odlično priznavam samo tisto čtivo, ki škodi mojemu mentalnemu zdravju. Verjetno bi me znala bolje prizadeti, če bi jo brala desetletje nazaj.

Škoda, da je nisem.

Na vrh


Ne sprašujte za pot - Blodnik po Istri

blodnik

Tale bukvica je bila moj zadnji impulzivni nakup lanskega leta. Vehementno sem se je lotila v iztekajočih decembrskih dnevih, nato pa je v igro vstopil prednovoletni, novoletni po ponovoletni alkohol, in branje je bilo odloženo za nedoločen čas. Blodnik je mesec in pol krasil mojo pisalno mizo, in to dobesedno.

Knjiga je namreč lepa. Lepe so platnice, lep je papir, lepe so barve, lepa je postavitev strani in ilustracije, oh ilustracije! Čudovite! V poplavi žepnic enakega formata in dolgočasnih platnic je Blodnik pravi balzam za oči.

Prav, je že res, da je lep, kaj pa vsebina? O čem se gre?

Nevem. Blodnik je poseben in neumestljiv. Zajema vse od trpljenja na turističnih ladjicah, recenzij restavracij in fuka na kamniti mizi, do duševnega zdravja prikolic (moja najljubša), intervjuja s papagajem in nedolžnih otroških spominov; zgodbam je skupen le izvor navdiha- istrski kraj, po katerem so takrat prijateljice/pisateljice pač blodile.

Hrvaška Istra mi je sicer tuja dežela, rojena sem bila v iztekajočih letih Jugoslavije, na morje pa smo hodili v Portorož. Razen Umaga (od kjer sem iz Sea Star festivala prinesla podobne spomine kot so opisani v eni od zgodb), vikenda v Rovinju in dveh dneh teambuildinga v Opatiji, so mi bila vsa opevana mesta neznana. S kakšnimi zgodbami se zato nisem mogla poistovetiti (so mi bile pa vse všeč!), sem si pa lahko sestavila seznam neznanih krajev, ki si jih želim ogledati. V Červar bom šla v Ribarnico 2, se šla ortinologa na Crvenem otoku in jamarja v Baredinah, v Buzetu bom pila gin in konzumirala ilegalno količino tartufov, ter v Dvigradu stopila korak nazaj v zgodovino.

Blodnik je poln smešnih odlomkov, ki jih moraš, enostavno moraš, naključnemu mimoidočemu prebrati naglas in izven konteksta. In je tiste vrste čtivo, ki ti je tako všeč, da ga poskušaš vsem vsiliti, hkrati pa ti je preveč všeč, da bi ga posojal naokoli. Tako da si kar kupite svojega!

Na vrh


On Writing

onwriting

Pol memoir, pol navodila za pisanje; Pol terapija, pol samopomoč. Podkrepljeno s primeri in tekstovnim gradivom.

Stephena Kinga neizmerno občudujem in obožujem, čeprav sem iz njegovega obsežnega opusa prebrala le dve knjigi- Mačje pokopališče v osnovni šoli, ter On Writing prejšnji mesec. Rahlo travmirali sta me obe, pa vsaka na svoj način. Za Mačje pokopališče bom rekla samo, da ni primerno za tretji razred, pa sklepajte sami s pomočjo dedukcije.

Drugače pa je z On Writing. Ta me je travmirala, ker sem le dojela, da ne znam pisati. In da sem si za to sama kriva! Nobena muza in noben talent se ne moreta primerjati s čisto, surovo kilometrino, ki jo zagovarja gospod King. Sedi in piši. Piši, piši, piši. Več tisoč besed na dan. Nobenih distrakcij, nobenega jamranja. Pisanje je resna stvar! Jaz, grešnica, sramežljivo umikam pogled, hkrati pa mi je v svetu, ki tako časti navdih in se sramuje trdega dela, njegovo priznanje švicanja nad papirjem na nek način v uteho.

Njegovi nasveti so praktični in ponazorjeni s primeri- dobrodošla sprememba v poplavi knjig napotkov, ki stojijo na trhlih temeljih inspiracijskih izrekov. Razloži, kako struktura odstavkov vpliva na ritem zgodbe in kako nerodni so lahko dialogi, piše o izrabljenih klišejih, odvečnih pridevnikih in simbolizmu. Pokaže nam grajenje zgodbe in grajenje likov, ter nas vseskozi opominja, kaj je pisateljeva glavna naloga, ter kako hitro zaidemo in se začnemo posvečati nepomembnim podrobnostim.

Moj izvod je po enem branju že cel pretepen, popisan in porisan; svoje barbarstvo opravičujem s tem, da gre za študijsko čtivo. S kislim ponosom namreč priznavam, da v svojem pisanju najdem vse napake, pred katerimi nas Stevie svari.

Knjigo priporočam vsem, ki radi pišete. In vsem, ki o prebranem radi razmišljate. Naučila vas bo bolje ubesediti vaš gnev ali vašo radost nad prebranim.

Na vrh


Esej o slepoti

slepota

Te knjige sem se lotila, ker sem slišala, da zna škoditi mentalnemu zravju. In res se je izkazalo, da tudi mojemu ni ravno koristila. Esej o slepoti ni najlažje prebavljiv, tako zaradi stila pisanja, kot zaradi zateženih tematik moralnega propada človeštva, kot tudi zaradi mnogoterih nazorno opisanih ogabnih prizorov, pri katerih me je spreletaval srh. Fekalije, posilstva, poniževanje, teror nad nemočnimi, ni da ni.

Nekajkrat sem zaradi vsega nakopičenega gnusa branje morala ustaviti in malo predihati. Pa sem se spet in spet vrnila nazaj. Treba je priznati, da je Saramago zgodbo zastavil in tempiral fenomenalno, kar mi je ponovno ozavestilo, da je samo dogajanje daleč najpomembnejši element knjige. Brala sem že čudovito napisane pripovedi, kjer so se stavki kar topili v ustih kot sladkorna pena, a so bili puhli in prazni, brez prave teže in vsebine. Slog pisanja v Eseju o slepoti mi pa sicer res ni bil všeč, a predolgi, zatikajoči stavki in odsotnost premega govora me niso mogli odvrniti od branja, ko me je zgodba že na tretji strani zgrabila v svoje smrdljive kremplje.

A sem sploh povedala, zakaj se v knjigi gre? Zaplet je sila preprost- nek človek v nekem mestu nenadoma oslepi. Nato še eden. In še eden. In še dva, in trije, in deset, in slepcev je vedno več in kmalu je slepcev preveč. Ker izgleda, kot da se slepota prenaša preko stika z oslepelim, se vsem tem nesrečnežem nihče noče približati, kaj šele, da bi jim pomagal. Zbašejo jih v norišnico, pa si predstavljajte, kako dobro se znajde množica ravnokar oslepelih. Namig: ne dobro. Zelo slabo.

Konec mi ni prinesel zadoščenja, a knjiga je bila vseskozi dovolj intenzivna, da tudi frustracija ob zadnjem stavku ni pokvarila končne ocene. Vprašala sem se le zakaj sploh berem zgodbo o moralnem razkroju družbe, če ga lahko spremljam tudi v živo? Mogoče pa prav zato. Da lahko razmišljam in se zgražam nad grozotami fikcijskega mesta v knjigi, in mirno zignoriram probleme našega sveta.

Na vrh


Priročnik bojevnika luči

bojevnikluci

V svojih gotskih najstniških letih sem Priročnik bojevnika luči povzdignila v status osebne biblije. Od takrat to malo, zdaj že zmahano bukvico preberem vsaj enkrat letno.

Priročnik je zbirka kratkih napotkov za življenje, po katerih se ravnajo bojevniki luči. Ampak pazi, fora je, da smo kao vsi mi bojevniki luči! Kaj pa to! Če ste samozavestni, samosvoji, veste kaj hočete, potem se vam bodo nasveti morda zdeli nepotrebni in scukrani in bedni. Ako pa spadate v malo bolj negotov del populacije, se znate v zgodbah bojevnikov luči prepoznati. Utegnejo vam vliti poguma in razumevanja ter vas nemara celo pripraviti do samoodpuščanja.

V bistvu je priročnik za samopoč, zavit v fikcijski celofan in s krščanskimi (Coehlo je le Brazilec) podtoni, ki pa res niso moteči. V svojem preprostem jeziku nas Paulo tolaži, da je delati napake človeštvo, da je vsakega trpljenja kdaj konec, naj nas ne bo strah, naj se že nehamo obremenjevati s preteklostjo, plešite, ljubite, radujte se! Na to sceno. Ker so vsa razmišljanja dolga le nekaj stavkov, in zato nikoli ne presegajo ene strani, je Priročnik res priročen, da ga na blef vzameš v roke, odpreš na naključni strani, prebereš tista dva odstavka in se malo zamisliš nad sabo.

Čeprav se mi z leti zdijo nasveti vedno bolj zlajnani (upam da zato, ker sem se iz njih končno kaj naučila!), bukvico še vedno pogosto prebiram. Mi pomaga. Včasih se malo izgubim, si nagrmadim nepotrebnih skrbi, se začnem obremenjevati z nesmisli in se zapletem v svoji glavi. In v takih nesrečnih trenutkih me Priročnik zna prizemljiti.

Na vrh


Vicious

vicious

Moje prvo srečanje s čislano avtorico je bilo preko njene ljubljene Addie LaRue, ki je v meni pustila mešane občutke; Kot da berem odlično pisateljico, ki ji je spodrsnilo na lastnih lovorikah. Odločila sem se poskusiti še enkrat in se lotila Vicious. ⠀ Mi je bila všeč? Še kar!

Skozi dve skakajoči časovnici, ena teče začasa študija, druga deset let kasneje, spremljamo pripetije dveh fantov, Victorja in Elija. Oba nimata problemov s financami in dobrih odnosov s starši, sta privlačna in pametna, ne-taka-kot-ostali-fantje™. Kaj ne bosta, saj sta vendar zrasla na Schwabinem zeljniku! Med njima vlada stalna napetost, tekmovalnost, obsedenost. Moja hipoteza je, da sta v resnici samo zaljubljena drug v drugega, in bi si prihranila marsikatero ból, če bi se že na začetku knjige dala dol. Žal pisateljica moje teorije ne razvije.

Zaplete se, ko naš lep in širokoramenski Eli za zaključno seminarsko predstavi domnevo, da superjunaki niso rojeni, ampak narejeni. Nadnaravne moči naj bi sprožila izkušnja obsmrtnega doživetja. Victorja zaradi potlačenih čustev razganja od fovšije, fanta stakneta brihtni glavi in prideta do zaključka, da je namensko izpostavljanje smrtni nevarnosti v želji postati superheroj zelo smotrna ideja. Obema uspe, vmes se skregala, Victor gre v zapor, Eli postane verski fanatik in morilec, Victor pobegne iz zapora in začneta se obsedeno loviti. Kao se hočeta pobiti, jaz še vedno trdim, da bi si morala samo izpovedati ljubezen. Vplete se še nekaj luštnih in lepo dodelanih stranskih likov.

Priznam, med branjem sem uživala! Ideja je super, zgodba lepo izpeljana, zabavna in napeta, podčrtala sem si precej dobrih izjav ter označila prenekatere lepo spisane odstavke. Konec je bil fenomenalen in mu je uspelo razbiti medle občutke, ki so se za mano vlekli čez sredino. Moj glavni očitek so spet liki- preveč popolni, preveč lepi najstniki, ki govorijo kot odrasli (in to v metaforah!). Odzivajo se nepričakovano, ne ker bi bili taki po karakterju, ampak ker jih vodi zgodba in ne oni nje.

Nadaljevanja ne bom brala; Vicious je solidno samostojno čtivo.

Na vrh


Smrtonosni trn

smrtonosnitrn

Zbirka novel Smrtonosni trn je nastala pod tipkami pisalnega stroja pisateljice, poliglotke, pesnice, slikarke, svetovne popotnice in vaške čudakinje Alme Karlin. Avtorica v vlogi pronicljive opazovalke opisuje dogodke iz Peruja in Paname, ki v sebi nosijo izrazite vraževerne vzorce, okultne note in so obarvane z mističnim pridihom. Opisane pripetljaje, ki jim je bila Alma ali osebno priča ali pa je o njih le slišala, je zbirala in nabirala tekom samotnega osemletnega (!) potovanja okoli sveta med leti 1919 in 1927.

Pred sto leti!

Je potovala sama.

In to okoli sveta!

Z bore malo denarja.

Je bila nora ali noro neustrašna?

Kje točno je pa meja?

Je Smrtonosni trn vreden branja? Ne vem! Meni osebno se je, skupaj z izjemno Almo Vilibaldo Maximiliano Karlin, zabodel v srce. Zbirke novel se vsekakor ne lotiš zaradi zgodbe ali ljubezenskih trikotnikov, a če ti je mar za popotniške pripovedke iz daljnih dežel, okrašene z mistiko in začinjene s čarovništvom, če so ti všeč resnični močni ženski liki in starodavne ter drugačne kulture, se ti znajo tudi Almine lepo napisane štorije hitro prikupiti.

In če se tudi v tebi vname goreče občudovanje do te male in krhke, meter in čevap visoke trmaste samotarke, z neverjetno svobodomiselnim karakterjem, se mi le javi; jaz sem ji doma že postavila oltar in skupaj jo lahko prosiva za vsaj trohico njene vztrajnosti in srčnosti.

Na vrh


The Midnight Library

midnightlibrary

Hitro berljiva uspešnica, ki mi je obljubljala globino in razsvetljenje, dostavila pa luštno, na trenutke okorno zgodbo in kupček frustracij zaradi obnašanja glavne junakinje.

Ideja knjige v treh stavkih, da boste približno vedeli, o čem govorim: Naša protagonistka je petintridesetletna Nora, ki se obnaša kot bi bila vsaj desetletje mlajša (nasprotje klasičnega fantazijskega lika, ki jih ima nekje od sedemnajst do dvajset-in-nekaj, govori pa kot tridesetletnik), in je izjemno nezadovoljna s svojim življenjem. Nekega dne se znajde v posebni knjižnici. Tam ji je dana priložnost, da izkusi, kako bi se njena življenjska pot odvila, če bi v preteklosti sprejela drugačne odločitve.

Zanimivo, ne? Gre za miselni eksperiment, kako odločitve, tako velike kot male, lahko povsem spremenijo tok življenja. Sama se velikokrat sprašujem, kje neki bi bila, če v osnovki ne bi sedla poleg danes moje najboljše prijateljice, če bi šla na magisterij na Norveško, in koliko jaht bi imela, če bi leta 2014 namesto Dogecoinov kupila Bitcoine.

Ideja o neskončnih možnostih kot posledic naših odločitev je v knjigi sicer solidno lepo razvita, a žal potisnjena v ozadje. V prvi vrsti je namreč fokus na nesrečno Noro in njeno depresijo, zaradi katere so potovanja skozi neživeta življenja prej razprava o duševni bolezni, kot doživljanje novih svetov. V Nori sem prepoznala mlajšo sebe in moje hibe pogleda na svet, ki se jih tako zelo trudim spremeniti, zato mi je pa tudi šla tako na živce! Med branjem sem se nekajkrat frustrirana zdrla nanjo, čeprav razumem, da je bil izvor mojega gneva ravno glavno sporočilo knjige- da za našo srečo in nesrečo niso krive okoliščine, ampak naš pogled in odziv nanje.

Ako do tega spoznanja še niste prišli, in se pogosto počutite nemočne žrtve lastnih življenj, vam zna biti pripoved všeč. Nemara se vam utegne zdeti še poučna in globoka. Ker pa le gre za zelo znano in razširjeno ideologijo, ki so jo prevzeli meditacijski guruji, nekatere religije, večina ved o sreči, in vsi življenjski svetovalci, vam verjetno ne bo tuja, če je že poosebili še niste.

Na vrh