Hribolazka

09092020

Marsikateri stereotip odraslosti se me je že prijel, recimo obsedenost z lončnicami (njih uspešno gojenje je žal ne samo druga pesem, ampak kar druga literarna oblika), želja po dopustovanju v mirnih krajih brez turistov, zgodnejše vstajanje, bolečine v križu, dvodnevni maček, netoleriranje sladkega muškata in brezkončno veselje, kadar mi uspe cel vikend ostati doma brez obiskov.

Hoji v hribe se pa še kar upiram.

Nekako približno vsake dve leti pa okoli poletnega solsticija pride do nenaravnega pojava, ko se prepričam, da v resnici prav rada hodim po skalah navkreber, in da so gore tudi moje prijateljice. Premamijo me kopice lepih gorskih fotk, ki so se po družbenih omrežjih razrasle kot razvejane korenine, in na katerih sovrstniki in sovrstnice počepajo, skačejo in drugače telovadijo po vršacih. Zaradi mojega skopega znanja slovenskih hribov in gora, željo po pohodništvu znam na preizkus postaviti le tako, da pokličem mami in jo vprašam, če greva na Ratitovec.

In sva se zmenili, da pridem domov in kreneva zjutraj ob sedmih.

“Si pripravljena? Greva?” se derem iz vrha stopnic nekaj do sedme ure, a odgovori mi samo nedoločljiv jutranji ropot. Energično in pozitivno, kot se pritiče ljudem, ki hodijo v hribe, se zaženem po stopnicah navzdol, zadnji dve preskočim, ter stečem v smeri šuma.

Mami se suče po kuhinji; z rahlo nejevero opazujem njene skrbne priprave. Okoli široko odprtega pohodnega nahrbtnika na pultu, so kot žrtvena darila razvrščeni ljubeče zaviti sendviči, čokoladice, suho sadje, plastenka vode, plastenka vode z okusom, robčki, trak za ušesa in sveže nogavice.

“Misliš, da bi morali vzeti tudi malo čaja?” žvrgoli med šviganjem sem ter tja.

Na Ratitovec je ura hoje.

“Mami, na Ratitovcu sva v eni uri,” tudi ubesedim svoje dvome.

Zasmeje se, oči polne radosti in obraz sijoč, kot bi bil z mehkimi sončnimi žarki oblit. Mojim dvomom se ne pusti zmesti; v nahrbtnik previdno zloži za pohod pripravljene stvari, vsako posebej in eno za drugo, počasi zapre zadrgo in si ruzak oprta na rame.

“Greva!”

Nahrbtnik v klanec jasno nosim jaz. Med potjo ga ne odpreva. Na vrhu tradicionalno spijeva čaj, butneva šnopc, vsaka snede še en drhteč flancat. Mami si nakupi tudi kupček razglednic, ki so v resnici nekakšen predhodnik Instagram zgodb, in potrjujejo, da je potreba po javnem naznanjanju kje vse smo in kaj počnemo, obstajala že dolgo pred izumom družabnih omrežij. Medtem ko sestavlja personalizirane napise*, jaz vpijam čudovit razgled, in preračunavam, ali se je lezenje po skalah zanj splačalo.

Dve ptici igrivo preletavata jasno modro podlago neba, po kateri se valjajo redki prosojni oblački. Mehka, temno zelena preproga trave je posejana s sivimi kamnički, in po robovih z večjimi skalami, z majhnimi rumenimi, modrimi in belimi rožami, ki izgledajo kot packe akrila, in s tropom krav. Pridušeno odzvanjanje kravjih zvoncev se meša s šumom vetra in blebetom ostalih hribolazcev. Vse je prepojeno s soncem in ovito v topel filter dopoldanske svetlobe, le gore v daljavi, najbohotnejši med njimi Triglav, se namakajo v hladnejših, sivo-modrih tonih.

Se je splačalo. A bodi dovolj za dve leti.

*V naši družini je prepovedano pošiljanje generičnih “Prejmi lepe pozdrave iz morja, imamo se zelo lepo!” razglednic