Računalniške storitve in lončarstvo

30112020

Opozorilo: med spodnjim besedičenjem se nahaja fotografija glinenih penisov. Pred branjem odstranite otroke in vašo lastno zategnjenost, ako ta obstaja.

Moja pozna dvajseta so bila obdobje neplačanih nadur, puhli gonji za nazivi in čustvene navezanosti na službo, nekje vmes sem prebolela še blago izgorelost, in ko me je pri tridesetih udarilo spoznanje, da sem, no, pač stara trideset, me je postalo sram, da na vprašanje: “Kaj pa kaj delaš v prostem času?” nimam odgovora.

Potrebovala sem hobi, nujno.

Pisanje se mi je zdelo prva in najbolj varna izbira. Ne zahteva posebnih dodatkov in pripomočkov, vedno sem relativno rada kvačkala stavke, in k temu so me skozi življenje vsake toliko naključni ljudje tudi spodbujali, začenši z učiteljico slovenščine v osnovni šoli. Produkt te prve ideje je jasno tale blog in približno pol leta je bilo moji potrebi po izvenslužbenem udejstvovanju zadovoljeno. Nato pa sem se, vsa odrasla in z napol resnim hobijem, zavedla, da novi prostočasni dejavnosti navkljub, od jutra do večera še vedno prečepim za računalnikom.

Potrebovala sem stranski hobi, nujno.

In to striktno netehnološkega. Temu sem dodala še zahtevo, da ne sme biti povezan s športom. Kdor me pozna, bo razumel. In če sem bila pri izbiri pisanja zadržana in konzervativna, se mi je zdaj napihnil pogum, in namesto da bi poiskala naslednjo varno izbiro (recimo igranje klavirja, glede na to, da v svoji lasti že imam električni pianino), sem si pijana od uspeha dovolila sanjati divje. Po krajši raziskavi ter zbiranju idej po socialnih omrežjih, sem se tako napalila na glino.

Precej neznano je dejstvo, da se za mojo prizemljenostjo in racionalnostjo, o katerih pogosto slišim slavospeve, skriva tudi ekstremna impulzivnost, odlikovana s prav tako ekstremno kratkotrajnostjo. Kadar se že izvoli pojaviti, nima prav nobene podpore vztrajnosti, kaj šele izdelanega trajnostnega plana, zato izzveni hitro, kot slabo uglašen osnovnošolski orkester.

Ravno ta vihravost je tekom izbiranja novega hobija pritekla izza kulis hladne discipline in zategnjene resnosti ter ob zvoku fanfar oznanila, da je našla svoj smisel. Odločila se je, da me lončarjenje izpopolnjuje in mi bo oralo ledino v mojem novem življenju.

K sreči se je malenkost ohladila že do momenta, ko sem začela z naročanjem gline in pripomočkov za njeno obdelavo. Tako sem se smotrno odločila za nakup na zraku sušeče gline, sicer v precej konkretni kilaži, a sem vsaj opustila prvotne ideje o investiciji v glineno peč in lončarsko kolo. Naročila sem še cel nabor najcenejših akrilnih barv, set čopičev in modelirk, ter odisejado končala na strani vsem znanega spletnega kitajskega trgovca, s košarico polno bleščic, sponkic, svetlečih kamenčkov, pentljic, gumbkov, plastičnih biserčkov in podobne kičaste krame.

Dva tedna so mi dostavljali pakete, kar je bilo več kot dovolj časa, da se je moja goreča lončarska vnema povsem naveličala, ter glavno vlogo prepustila nazaj racionalnosti. Ta je ob škatlah krame jadikovala in vila roke ob spoznanju, da imam materiala že dovolj da odprem atelje, čeprav se gline še dotaknila nisem. Kdo je odobril nakup tolikšne količine gline in barv? Pol kile mase in trije odtenki bi bili dovolj za začetek! Zdaj si jasno nisem mogla več dovoliti, da mi gnetenje gline ne bi bilo všeč.

Kuhinjsko mizo sem pretvorila v lončarsko delavnico in se spravila k delu. Pa sem naredila nekaj krivih lončkov za lončnice, luštnih podstavkov, par skodelic, največ pa skropucal, ki so romala direkt v ostale odpadke. Moje izdelke odražajo neenakomerna debelina, neravna površina, debeli robovi in krive stranice. A ker se je (na srečo) izkazalo, da neizmerno uživam v pacanju in nezijanju v računalniški ekran, čeprav sem se slednjega morala privaditi, ne dovolim, da bi me grdota končnih izdelkov odvrnila od ustvarjanja.

Enkrat sem tako hotela narediti lonček, ki bi izgledal kot slonček, šaljivo bi ga poimenovala lonček slonček, pa sem tekom izdelave dojela, da idejna zasnova projekta presega nivo mojih ročnih spretnosti. Ker se je glina že začenjala sušiti in je postajala vedno težje gnetljiva, sem bila primorana improvizirati. Na koncu je nastal glineni penis, ki nima svoje rime, je pa vseeno požel veliko smeha, slave, in si pridobil svojo zaključeno družbo oboževalcev. Dobila sem štiri naročila in moj kuhinjski atelje se je za vikend spremenil v manufakturo glinenih tičev.

Priložena je fotografija končnih produktov:

mini cockpot

Pa da ne boste mislili, da sem sposobna produciranja zgolj prostaških stvaritev! Naglinila sem tudi nekaj družinam prijaznih izdelkov, za dokazno gradivo naj služi fotografija spodaj:

mini loncarka

Večjih planov nimam, ambicij tudi ne. Trenutno razmišljam o investiciji v mizo, kamor bi lahko preselila svojo lončarsko dejavnost, ker se obedovanje med akrilnimi barvami in sušečimi glinenimi kurci na tako dolgi rok počasi že ne spodobi več.

V opomin na mojo slabo splanirano impulzivno predanost gnetenju gline pa se v nabiralniku še vedno vsake toliko manifestira zapolznel paketek bleščic iz Kitajske.

* V zapis mi nikakor ni uspelo elegantno umestiti narcisistične omembe svojih novih, glineno obarvanih spletnih profilov, tako da je postal zgolj opomba: Svoje stvore in ustvore objavljam pod psevdonimom rujša., na instiču in fejsbuku.