Ne želim manifestirati desetih tisoč evrov
18032021
Zadnjič, včeraj, prejšnji teden, saj ni važno kdaj točno, me je med brezciljnim in cikličnim pregledovanjem socialnih omrežij targetiral oglas za delavnico manifestiranja denarja. Prvič, drugič in tretjič sem ga ignorirala, skupaj z ostalimi reklamami, a mi je na neki točki zmanjkalo ostale vsebine, in lotila sem se branja sponzoriranih objav. V množici nasmejanih belk v poznih dvajsetih in zgodnjih tridesetih, ki prodajajo vse od pižamic, pajkic, kremic, sesalcev in angelskih sporočil, mi je le najbolj padla v oči najava, ki je obljubljala finančno blagostanje.
Kliknila sem na fotko Nasmejane Belke V Zgodnjih Tridesetih™, ki je v objektiv tiščala pušeljc bankovcev in me prisrčno vabila na delavnico, kjer mi bo predala svoje obširno znanje manifestacije denarja. In to ne manifestacije denarja na splošno, ampak manifestacije natanko desetih tisoč evrov mesečno. Ne devet, ne enajst, točno deset. Tisoč. Na mesec. Delavnica sicer stane sto in nekaj evrov, a kaj je to v primerjavi z desetimi jurji?
Moj analitični um je razneslo. Ne toliko zaradi principa manifestacije, o tem ne bom razpredala, ampak zaradi protislovja, da mi Nasmejana Belka V Zgodnjih Tridesetih™, ki trdi, da zna energijo vesolja pretapljati v denar, za delavnico zaračunava. A ji teh deset čukov ni dovolj za lagodno življenje, da mora dodatno še delavnice vodit? Ali pa je mogoče v ta znesek, ki ga mesečno zmanifestira, vštet tudi denar, ki ga dobi z delavnicami in svetovanji, in po možnosti še redno službo? Če manifestacija pomeni, da moram denar še vedno pošteno zaslužiti, potem to ni ravno manifestacija, ampak navadno delo! Ne? In od kje in zakaj točno deset tisoč? A za devet je pa druga tehnika? Kaj pa če želim samo dva jurja?
Ker se mi iskanje odgovorov na zgodnja vprašanja ni zdelo smiselna potrata moje mentalne energije, sem se premisleka lotila iz druge strani. Začela sem se naslajati nad idejo, da na mesec dobim deset tisoč evrov. Nasmejana Belka V Zgodnjih Tridesetih™ sicer ni specificirala ali gre za bruto ali neto, kar je pri tako visoki vsoti kar pomembno, saj gre polovica državi za davke in prispevke. Zavoljo lažje izvedbe miselnega eksperimenta sem tako določila, da bom fantazirala o neto znesku.
In sem začela sanjariti. Hitro sem dosanjarila do konca, kajti moja racionalna polovica možganov je brž našla najbolj smotrno rešitev- s ciljem zgodnje upokojitve bi vse metala na varčevalni račun in še naprej živela tako kot zdaj.
V fantazijo sem zato morala postaviti še dodatne pogoje, da ne bi pametni del mene spet takoj prišel do brihtnega zaključka. Nato sem začela znova. Posodobljen mentalni eksperiment se je zdaj glasil: Kako bi živela, če bi vsak mesec zapravila deset tisoč evrov. Poudarek je na vsak. Torej iz meseca v mesec. Deset tisoč evrov.
Sploh ni problem! Na kredit bi kupila pregrešno drago in pregrešno malomeščansko stanovanjce z visokimi stropovi in starinskim pohištvom v centru Ljubljane, s pogledom na Ljubljanico in Prešerca.
Potem bi potencirala svoje mesečno zapravljanje. Nič več Hoferjevega mleka, kupuje se samo še Alpsko! In bio banane, pa jagode pozimi! Borovnice za deset evrov na kilo! Najdražje bonboniere namesto navadnih čokolad! Lahko bi si nabavila tudi najbolj luksuzno kozmetiko, a kaj ko sem ravno naročila polletno zalogo manj luksuzne, a vseeno kvalitetne, stran pa ne maram metat.
Najela bi si šoferja, ker vemo, da ne maram vozit. Ampak kaj naj potem plačujem nekomu mesečno plačo, da me vsak drugi četrtek pelje v trgovino in dvakrat na leto do zobarja? A bi s toliko denarja sploh še sama hodila v trgovino? Zakaj ne bi kar temu šoferju naročila, da še kupi namesto mene. Če bi pa že kam morala, zakaj ne bi šla raje na taksi? Na dolgi rok bi verjetno še prihranila, glede na to, kako malo se vozim in kako drago je vzdrževanje avtomobila. Ampak potem ne rabim šoferja. Saj res, kaj pa nov avto, boljši avto? Pa imamo spet ta problem s šoferjem in skrbmi okoli vzdrževanja, mogoče bi bilo res bolje, da prešaltam na taksi.
Kaj pa, če bi najela kuharja? In nekoga, ki bi skrbel za rože. A potem moram kar naenrkat biti odgovorna za plače drugih in vso birokracijo, ki pride z zaposlovanjem, in s tem se mi res ne da ukvarjati. Bi najela še računovodkinjo. A pa res rabim kuharja in vrtnarja? Zalivanje rož in kuhanje kosila ni ravno šiht za štirideset ur na teden. Mogoče bi potrebovala samo eno osebo, ki bi namesto mene skrbela za nevšečnosti, ki pridejo v paketu z odraslim življenjem- pranje posteljnine, registracija avta, pomivanje oken, obešanje cunj, zalivanje rož, nabava hrane, nabava pijače, brisanje tal,... Rabim torej gospodinjo! Ampak kaj ko imam tako rada svoj mir in sem najraje sama. Res si ne želim, da bi se okoli mene stalno sukala plačana delovna sila, ometala pajčevine ter me spraševala, ali imam raje polnomastne ali polmastne mlečne izdelke.
Mogoče bi lahko veliko potovala, ampak če bi teh deset čukov neto prišlo iz plače, ob rednem delu ne bi imela časa, da se cele dneve kotalim po Baliju in skačem po Havajih. Sploh pa, za primer, Maldivi stanejo dva jurja, še vedno mi jih ostane osem minus kredit za stanovanje, in vem, da ne bi ravno tiščala vsak mesec na Maldive.
Že vem, kupila bi si boljše obleke! Same znane znamke! Ampak prvič: res se mi ne ljubi nakupovati oblačil, še prek spleta ne, drugič: moja omara je polna, in tretjič: devetindvajset dni v mesecu preživim v pajkicah (mogoče bi si pa končno brez slabe vesti kupila Lululemonke). Okej, kaj pa tale ideja: vsem mojim rožam bi kupila res lepe, drage lonce! In novo, po meri narejeno knjižno omaro iz masivnega lesa, ogromno in visoko, ter mehak usnjen naslonjač za zraven. Pa hladilnik za vino. A za nič od tega ne rabim deset čukov, sploh pa to niso mesečni stroški, in tisti plac v centru sanjarim, da bi bilo stanovanjce, ne stanovanje, tako da za kakšne hude knjižne omare v stilu Semeniške knjižnice ne bi bilo placa. Lahko bi začela graditi hišo? Ampak veliko raje kot čez proces gradnje hiše, bi šla čez proces postavitve lončarskega ateljeja, z glinenim vretenom in pečjo vred. Spet smo pri ponavljajočem problemu, da je to enkraten strošek in za projekt ne rabim desetih jurjev na mesec, vsak mesec. Bazen na vrtu? Vrtna lopa s savno in masažnim bazenom? Diamantni nakit? Koncertni klavir? Borisa Brejcho, da mi vrti v dnevni? Svoj Netflix račun?
Na koncu sem bila zaradi razmišljanja o izmišljenem denarju že tako pod stresom, da sem v moro izprijeno sanjarjenje predčasno prekinila. In se odločila, da se ne bom udeležila delavnice Nasmejane Belke V Zgodnjih Tridesetih™. Dokler bodo samooklicani manifestacijski guruji denar zase manifestirali s plačljivimi delavnicami o manifestaciji denarja, bom jaz še naprej manifestirala svoj denar z dobro plačano službo.
Če pa kdo zna iz energije vesolje ustvarjati čas*, in me lahko nauči, kako vsakemu dnevu manifestiram štiri dodatne ure, naj se mi pa le javi. Plačam.